Mitja Gustinčič
Tiste italijanske tehnike, ki so iz razmeroma anemične MT-07 naredili zares lep in soliden terensko-avanturističen motocikel ter so znali svojo idejo argumentirati, bi morala Yamahina direkcija na Japonskem nagraditi vsaj z ročno uro s posvetilom na zadnji strani.
Nekaj izsekov iz testa, ki je objavljen v reviji motoSI št. 113 iz maja 2024:
Že osnovna Yamaha Ténéré 700 je opazen in tudi na grdih makadamskih cestah lepo vozen stroj, ki ima sicer dve, tri šibki lastnosti, recimo premajhno posodo za bencin in preskromno tapeciran sedež za potovanja. Nič groznega. A je bila nadgradnja v model »World Raid« nujna evolucija.
Dodali so dve posodi za bencin z dvema krasnima čepoma iz aluminija. Nekaj so čarali okoli sedeža, ki je še vedno kompakten, a je bistveno bolj udoben. S ta vrhnje police so vzeli ta boljše vzmetenje, ki je tudi v vseh smereh nastavljivo.
S 23 litri bencina tehtnica pokaže 220 kilogramov, kar je dovolj lep rezultat. Ampak je vseeno treba vedeti, da je to velika masa, ki slabo izurjenega motorista v brezpotjih pripelje v predinfarktno stanje. Kdor hoče riniti v grušč in sipko zemljo, mora dobro vedeti, kaj in kako se to počne.
***
Čeprav ima motorist med kolenoma dva med seboj povezana rezervoarja, motocikel ni postal širok kot breja krava. Presenetljivo je, da so tehniki dosegli prostornino 23 litrov, saj je dvovaljni motor zelo razvlečen v vertikalo in je po tej plati prostorsko neugoden. Kakorkoli že, tehniki in oblikovalci so opravili dobro delo. To je tudi primerna počastitev 40. obletnice modela Ténéré, ki je množicam motoristov pod nos prinesel aromo avanture in Afrike. Ténéré je pač stroj s fantastično zgodbo. Na srečo se ni izrodil izročilu. Je kot divja orada.
23 litrov bencina omogoča dolge izlete. Brez travmiranja »ali bo naslednja pumpa odprta« se da odpeljati po 400 kilometrov. S tem je Ténéré postal potovalni motocikel.
Čez 20 centimetrov giba vzmetenja je vzrok, da je sedež od tal skoraj 90 centimetrov in da je od tal do trebuha motorja kar 25 centimetrov. To seveda pomeni, da mora imeti motorist dolge noge in vitek stas.
Vzmetenje je učinkovito nastavljivo v vseh smereh delovanja. Na testnem motociklu je bilo nastavljeno na mehko, za potovanje po slabih cestah. Ne lomi rok in ne suva v hrbet. Kljub temu pa se motocikel med živahnim spreminjanjem smeri ne pozibava in se med grobim zaviranjem ne potaplja pretirano.
***
Dvovaljni motor ima le 690 kubikov, kar skozi dve sesalni grli potegne zraka in bencina za solidnih 70 konjev. Motorna moč je za potovanja in za makadamske avanture čisto solidna in uporabno razvlečena skozi vrtljaje, ki sežejo do 9.000. Motor se rad vrti in je trpežen. Verjamem pa, da bi motoristom oči bolj žarele, če bi bilo v motorju recimo 800 kubikov in za vsaj 90 konjev vleka.
***
Med potovalno vožnjo, ko se motor vrti okoli petih tisočakov, ima motorist v desno roki kakšnih 45 konjev. V vožnji se čuti, da motorna moč prihaja in narašča zelo enakomerno. To naredi vožnjo preprosto, predvidljivo in v nobeni situaciji stresno. Ko motor preseže 6.000 vrtljajev v minuti, se vlek opazneje okrepi, vendar brez brutalnosti.
Počutje v sedežu in za širokim krmilom je dobro in takšno, da ima motorist solidno samozaupanje. Stroj kot celota mehko in predvidljivo teče, zelo solidno zavira, enako solidno pogoltne vse slabo vgrajene jaške in gube v asfaltu. Najvišja hitrost oblizne 180 km/h!
