Mitja Gustinčič, iz revije motoSI št. 102 (december-marec 2022)
Pravzaprav ne vem, ali je sploh kdo pričakoval ta in tak motocikel. Za 14.490 evrov motorist dobi 102 konja, 2 kovčka in prtljažnik z ročaji, ogrevane ročaje krmila, centralno stojalo, armaturni ekran TFT v velikosti 6,5 palca … robotiziran menjalnik pa je za doplačilo 1.100 evrov.
Občutek imam, da je na trg prišel kot presenečenje in je s ponujenim ter s ceno razburkal vodo.
Ali mu lahko damo oznako športni potovalnik?
Velik paket za razumen denar
Bila je nizka oblačnost, termometer na vratih garaže je sredi februarja kazal štiri stopinje in, to ja vsi vemo, tak dan ni ravno idealen za turizem. A kaj se hoče, izziv povsem nove NT1100 je bil močan in dejstvo, da hlad človeka ujame tudi na izletu v Alpah ali Dolomitih, je treba upoštevati. Francoski prelaz Col d’Iseran je na primer 2.770 metrov visoko, Passo Stelvio je za dve pivi nižji in tam se vedno, torej tudi poleti lahko zakuha kaj nepredvidljivega.
Vklopim gretje ročajev krmila. Pet stopenj ima. Vetrobran postavim na najvišjo lego, da se veter ja usmeri stran od telesa. Takoj pogrešim enduraške ščitnike rok. Saj vem, da na cestaka nekako ne pašejo. So pa učinkoviti.
Oblačiti se je treba kot čebula, v slojih. Veliko obleke naredi človeka okornega.
Zelo pripravno se je pokazal električno ogrevani komplet nizozemske znamke Macna, ki greje na namenske baterije ali pa pripet na akumulator. Pa se je že po 30 kilometrih, še pred Vrhniko pokazalo, da oklep in vetrobran solidno ščitita pred ledenim vetrnim tokom.
Motocikel s polnimi kovčki in z dvema potnikoma z lahkoto oddela vrhniški klanec. Turbulenc ni. Vibracij ni. Potovanje s 150 km/h po avtocesti proti morju mineva mirno in tudi ko je za Postojno potegnil s strani veter, je šlo mirno naprej. To je v smeri zelo natančen in stabilen motocikel.
NT je v tehnično gledano ‘Afrika’ na 17-palčnih kolesih. Tehnika je znana. Okvir je enak. Vozne lastnosti so zelo dobro usklajene, da se NT pokaže kot prijeten potovalnik. Navduši vzmetenje, ki nikoli surovo ne useka v hrbet. Zibanja ni. Tudi zavore so za desetko, čeprav imaš občutek, da nežno prijemljejo. Niso agresivne, kar je v turizmu dobra lastnost.
V Divači je že 8 stopinj Celzija in to je tista meja, ko postane življenje prijetno. Nogam dene topel tok, ki prihaja od velikega hladilnika. Nimam občutka, da bi lahko bilo poleti preveč toplo.
Zaščita, ki jo nudijo vetrobran in oklep s svojimi spojlerji je dovolj solidna, da potnikoma nič ne manjka. Oba sedita zelo dobro in udobno, kar gre na račun nenastavljivega sedeža, zato je oblazinjenja za dobra 2 centimetra več.
Ali konji so?
Vprašali se boste ali je moč 102 konja dovolj bogata za potovalne namene. Motoristi smo se z leti razvadili in nam je tako moč 150 konjev bolj domača. Ali pa naj raje napišem, da nam deluje že vsakdanje. Kdor ima dvom, se mora najprej vprašati, kako se na cesti vede. Sto konjev in tristo kilogramov skupne mase pomeni tri kilograme na konja, kar je celo v športu še vedno dobro razmerje.
Preizkusna NT je bila povsem nov in neutečen motocikel, zato smo jo vozili v rokavicah, pa ni bilo nikoli potrebe po kaj več moči ali močnejšem pospeševanju. Vsega je dovolj za prijetno življenje. Zagotovo pa zmore vsaj toliko kot ‘Afrika’, torej so dvomi odveč. Poraba pet litrov na sto kilometrov je na varčni strani.
Torej, kaj dobi motorist z NT1100? Ob sedanji ponudbi pri konkurenčnih znamkah je paket atraktiven. Kajti, tega ne spreglejmo, cena za tako opremljen motocikel je privlačna. Dosegli so jo z uporabo že razvitih delov, ki jih najdemo na modelu Africa Twin in X-Adv in še kje. To sicer ni nič novega, saj avto industrija natančno to počne že desetletja.
Na mestu je poudarek, da je tehnika iz prodanih ‘Afrik’ v nizu let pokazala zanesljivost in trpežnost. Maurizio Carbonara je tisti Hondin dizajner, ki dela v Rimu in je domislil enduro skuter X-Adv, Africo Twin ter iz obojega izpeljal turistično NT1100. Treba je priznati, da je spet opravil dobro delo.
Stikal je veliko. Klasične tipke (smerniki, troblja) so na pričakovanem mestu, ostalih se je treba privaditi. Smerniki se samodejno izklapljajo. Turističnemu križarjenju so namenjeni tempomat, po višini nastavljiv vizir (5 stopenj ali 16,4 cm višinske razlike), ogrevane ročice krmila (5 stopenj).
Armaturna plošča pokaže tudi uro, zunanjo temperaturo, omogoča brezžično povezljivost – bluetooth (za poslušanje glasbe, navigacije, telefoniranje …). Grafično, kot razrezano pico, predstavlja, kako je nastavljeno odzivanje motorne moči (P), zavorni učinek motorja (EB) in nadzor motornega momenta – oprijem zadnje gume (TC). Na obeh straneh ekrana sta vtičnici, ena za 12 V, druga za USB.
Nič se nisem ustavljal pri elektroniki za pomoč motoristu. V navodilih je za 150 strani navodil, kako povezovati motor in pametni telefon, kako poslušati glasbo, kako priklicati tisti zgovorno Siri iz jabolčka, kako trem tovarniškim programom vožnje ustvariti še dva povsem osebna. Vse to je mogoče … če se vam da čepeti v garaži in se igrati z gumbi. Vendar, ali ima res smisel? Jaz se raje zapeljem na sonce na sendvič z mortadelo. O možnostih parjenja telefona pa le nekaj malega preberem v navodilih, čisti tako, da sem seznanjen. Kako pa vi?
