O Marjanu Kompanu, elektromehaniku in po duši strojniku, je ljudski glas govoril, da se celo leto vozi z motorjem in da ima na števcu ohoho kilometrov. Na vroč čaj sva se pripeljala vsak s svojo težko kravo. Zgovoren možakar iz Tuhinjske doline je z nami delil svoje bogate izkušnje in trike (tudi cenejšega) vzdrževanja motocikla, ki ima prevoženih skoraj pol milijona kilometrov! Trdi, da si upa z njim narediti še najmanj pol toliko. Kot utrjen motorist se s svojim BMW R 1200 GS Adventurerjem vozi vse leto, v vseh vremenskih pogojih, tudi v snegu in poledici.
Marjanova motoristična zgodba se do točke nakupa bere znano: pri 17-ih je naredil izpit za motor, potem je bilo treba na služenje vojaškega roka, sledila je ‘sveta trojica’: žena, bajta, otroci, tako da časa in denarja za pravi motor in zavarovanje ni bilo. Seveda se je vmes preganjal z dvokolesniki iz »socialističnega voznega parka«, kot sam pravi in našteva Jawe, NSU-je idr. A težkega motorja ni imel. Nato pa se je pred devetimi leti – blizu srečanja z Abrahamom je to bilo – pridušal, da če do svojega petdesetega leta ne bo kupil motorja, ga ne bo nikoli. Vzel se je v roke, precej oklestil svojih tedanjih 135 kg, opustil rujno kapljico, saj ne gre vštric z motorjem, se poglobil v Magisterij vožnje, priročnik našega urednika, si dodobra osvežil znanje in si šele nato omislil motor. Kot sam večkrat pove, je bil navdušen nad BMW-jevim GS-jem, že od kar so ga v 80-ih letih prejšnjega stoletja predstavili na tržišču. »Ampak GS je visoka, težka krava, še take matra, ki so vajeni motorja,« poudari Marjan in dodaja, da »če se človek ne zavzame, se računica ne izide«.
AMI: »Kako je izgledal ponoven štart v motorizem? Je bil začetek težak? Spomnim se svoje prve vožnje nekega mrzlega novembrskega večera, ko je bilo temno kot v rogu, motor pa težak 340 kg …«
MK: »Februarja 2015 sem pri Selmarju kupil novega GS1200 Adventure, uradno letnik 2014, 2 km je imel na števcu. Registriral sem ga s 1. marcem. Ja, prva fura je bila obupna. Sem se v grozni megli peljal na šiht, si ves čas brisal vizir in se spraševal, kam sem zdaj prišel, kaj se jaz sploh grem. Vse je bilo novo, vsega sem se moral na novo naučiti. Pa nerodno je bilo s čevlji prestavljati. Čez tri mesece, junija istega leta, sem pa že bil na treningu varne vožnje na Vranskem. Trening so mi podarili za darilo. To je ena krasna zadeva, ki jo vsem priporočam, a ljudje ne poslušajo. Motor bi imeli, na obvezen osnovni tečaj varne vožnje za začetnike še nekako gredo, a na nadaljevalnega skoraj nihče. Na Vranskem je bil tistega dne deževen dan, tako da poligona ni bilo treba dodatno močiti. Imel sem odličnega inštruktorja, Vojka Safrana, ki je ‘opasan človek’, vse vidi, takoj te popravlja. Pohvalil me je, mi rekel, da imam dobro dinamiko vožnje. Od takrat sem se bolj nagibal v dežju kot pa prej po suhem. Na tečaju dopolniš svoje znanje, samo še pristaviš zraven k tistemu, kar že znaš. Veliko sem recimo študiral tudi t. i. ‘counter-steering’ (op. potisk na notranjo ročico krmila), brez česar pri vožnji ne gre. Najprej sem ga dobro preštudiral v Magisteriju vožnje, nato pa sam poskušal. Predvsem na stari trojanski cesti, tudi pri 120 km/h, ko ti sprednje kolo kar ‘porine’.«
AMI: »Zakaj ravno BMW GS? Kaj so po vaše njegove prednosti oziroma kaj vas je najbolj pritegnilo? Gotovo ima tudi slabosti?«
MK: »GS ima svoje prednosti; če se vsaj malo na tehniko spoznaš, to takoj vidiš. Je primeren za off-road. Karkoli drugega je slabše. Je bolj tak ‘govej’ motor’, ne tako lep. To je varčen, trpežen stroj, vanj tankam navaden 95-oktanski bencin, ‘zakurblam’, počakam, da se segreje na 30 do 40 stopinj, potem pa grem, prej ne. Všeč mi je bokserski agregat, ki vžiga simetrično in tudi zato, ker je simetričen, ga je prevrnjenega zlahka pobrati, vi svojega Harleyja gotovo ne morete. O, ja, moj je bil že večkrat po tleh, poledica naredi svoje!
Pa veliko navora ima GS, kolikokrat sem že prišel čez Kozjak brez gasa! Kardan vleče, motor je precej močen. Feltne na špice so tudi hvaležna stvar, ko sem na primer lisico povozil, mi je samo amortizer spustil, drugih poškodb ni bilo na platišču. Teža ima svojo prednost in krampaste gume – dve srni sem povozil, ena je letela čez motor kot v risanki, pa sem samo sklopko stisnil, za tako stvar se ne zavira! To, da se v prvo grdo prestavlja, me ne moti. Ene sorte slabost so zavore, ki so pač tako narejene, da pozimi, ko pride sol nanje, ne popustijo več. Batki se ne vračajo nazaj, to se čuti, ko prvo kolo zasučeš in se ne vrti lepo.«
AMI: »Pa ste poskusili voziti tudi kakšen drug motocikel?«
MK: »Sem, ampak leta nazaj. Saj v tistih parih kilometrih ne moreš videti, kako se pelje, ali ti sploh ustreza. Če lahko samo en krog narediš, je pa tudi vseeno, če ga ne. Za vikend, do Bosne, ti ga pa nihče ne bo dal ‘za probat’. So pa novi GS-ji postali precej dragi. Ali pa Ducati, recimo, kdo bo pa to servisiral?! Da bi imel pa trikolesnika, o, to pa že ne, hvala lepa! Saj to je kot avto, nima dinamike kot motor. Sicer pa ljudje preveč komplicirajo in ne bi nikoli kupili motorja s sto tisoč kilometri na števcu; ampak te stvari delujejo. So pa cene rabljenih previsoke, kupec pa še za zgodovino ne ve. Sem že razmišljal, da bi poklical v BMW in jim rekel, naj moj motor odpeljejo v ‘fabriko’ in pogledajo, kakšen je notri.«
AMI: »Znate našteti, kaj vse ste na tem motociklu morali zamenjati? Je spisek dolg? Kdo vam servisira motor?«
MK: »Sprednjih ležajev v kolesu sem ogromno zamenjal. Sprednja zavorna diska sta še originalna, zadnji je že tretji. Sprednje zavorne ploščice sem zamenjal šele po 250.000 km, zadnje pa so bile zamenjane že večkrat. Sprednji smerniki so bili stalno zarošeni, so mi jih petkrat, šestkrat menjali na servisu. Sedež je začel po šivih pokati, pa zmehčal se je in sem kupil drugega, rabljenega. Elektrika je crknila, tuljava je crknila in ko sem imel vsega čisto razstavljenega, sem ga mimogrede še prebarval. Motorna loputa za plin je šla, pa na servisu niso mogli nič ugotoviti, samo nov program so ‘naštelali’. Sam sem odkril, da mi je stikalo na sklopki crknilo. Pa pogruntal sem, da šklepetanje plavajočih diskov prepreči teflonska vrvica, ki jo navijem pri izrabljenih valovitih vzmetnih podložkah in imam za pol leta mir. Imam še prvi kardan, si sploh ne predstavljam, da bi imel verigo. Tisti majhen igličasti ležaj v križih, v kardanskem zglobu, vzdržujem tako, da vsako leto z zobotrebcem odmaknem gumico in kapnem dve kapljici olja, da olje sčasoma ne postane kot milo. To se takoj opazi pri obračanju kolesa. Na leto in pol, takoj ko ‘zajamra’, zamenjam akumulator, a ne kupujem takega z gelom, saj ni za nizke temperature, navadnega AGM imam. Sedaj delajo take majhne, a takšni za vsako figo ‘počepnejo’ in tako ti posledično crkne ABS. Največji porabnik je navigacija, saj se že ob kontaktu pokaže osnovna slika. Treba jo je odstranit z nosilca, je pa v mestih nepogrešljiva.
Po tri četrt leta sem nehal voziti motor na uradni servis, saj so vir zaslužka za firmo samo ti intervali. Deli v Sloveniji so dragi od hudiča, ne razumem te politike. Liter Motulovega olja, recimo, je pri nas od 17 do 20 evrov, v Nemčiji pa 10, tako da je s poštnino še vedno ceneje kot pri nas. V motor sem nalival vse sorte olje, a ne najdražjega in ne tovarniško predpisanega. Bolje je naliti gostejše olje, npr. 10W-50 ali 5W-40, čeprav nova tehnologija priporoča 5W-30. Če hočeš imeti daljšo življenjsko dobo motocikla in rezervnih delov, moraš narediti po svoje.
Že vse življenje si sam servisiram svoja vozila, doma imam kompletno mehanično delavnico sam zase. Samo zaščito snamem z agregata, svečke zamenjam (na 20.000 km, se ne splača na 30.000, sem poskusil, pa so bile skurjene), ventile ‘naštelam’ … Tovarniška navodila in moje znanje zadostujejo. Pa z nemško spletno stranjo Leebmann24 si pomagam, kjer so vse kataloške številke s cenami. Za slovenske forume nimam časa, no, včasih preberem Motosvet in se malo nasmejim.«
AMI: »Seveda nas vse najbolj zanima, kako ste uspeli naklepati toliko kilometrov v tako kratkem času. Kam se najraje in največ vozite? Ste solist, se radi vozite s sopotnico ali v skupini?«
MK: »Solist! Enkrat sva se z enim srečala pri Šibeniku in se skupaj peljala do Reke, pa to ni zame. Stalno je treba paziti na drugega motorista. A je to luštno, da imaš oči kot polž?! Drugače se pa žena rada pelje z mano, to je dober slučaj. Poznam primer, ko je žena možu rekla, ali bo šel motor od bajte ali pa jaz! Z mojo sva šla do Romunije, v Ukrajino, veliko se voziva po Bosni, po Balkanu. Meni se ni problem dolgo voziti, ustavim šele, ko je tank prazen, pa drži 30 litrov.
Neko soboto sem ženo peljal v Köln, ker ni bilo dobre letalske povezave za njeno službeno pot. Nazaj grede sem pa sam z užitkom naredil še velik obvoz po Avstriji. Ampak večino kilometrov naredim na domačih tleh. Pa v trgovino grem z motorjem. Za vikende se nerad vozim, je preveč ljudi na cesti. Med tednom se vozim na šiht, imam triizmensko delo v proizvodnji, grem z motorjem tudi v nočno. Se pa potem zgodi, da se na delo pripeljem po suhem, ko grem domov, pa sneži. Do Kamnika imam 15 kilometrov, ampak grem vedno raje naokoli na Trojane ali pa od Kozjaka naprej, kjer ni ljudi, samo ena vas ima omejitev, kot je bilo včasih. Vmes so meglice, pa kakšna divjad leti čez cesto, saj gremo mi skozi njihovo okolje, ne oni čez naše.
Med korono se je bilo najlepše voziti, ko ni bilo ljudi. Včasih se tudi na Trojanah ustavim in s kom poklepetam. ‘Cestaki’ me tam niti ne pogledajo, kar nekaj ljudi me pa takoj vpraša, koliko kilometrov ima motor, češ, da se mu vidi, da je veliko vožen. Čiščenje motorja me ne zanima, raje se vozim. Saj je zato narejen, da je umazan. Edino pozimi ga malo splahnem zaradi soli. Pa dvakrat sem šel na Elefantentreffen, ampak sem si potem rekel, saj jaz se vse leto vozim, zakaj se pa sploh moram tu gor pojaviti?! Zdajle bom recimo skočil še v Krško po en rezervni del za kolega, zvečer pa v službo. Ko sem kupil motor, sem si rekel, če se bom vozil, se bom ‘ornk’ ali pa nič! Ne razumem tega, ko vidim v oglasu pet let star motor, ki ima samo dvanajst tisoč kilometrov. No, je pa to stvar vsakega posameznika.«
AMI: »Kako torej vidite druge motoriste? In ostale prometne udeležence?«
MK: »Eni so z dušo motoristi, imajo malo smisla za motorizem in neko rdečo nit, drugi pa hočejo to samo prikazati. Motorizem sta blišč in beda, ali se voziš ali se pa ne. Se pa recimo tudi takoj vidi, da se nekatere ženske peljejo čisto sproščeno in bolje kot moški. S ‘srečno’ pozdravljam vse motoriste, tudi tiste v avto šoli, saj je to ena lepa navada. Je pa naša kultura slaba, vsi za ritjo vozijo, med tovornjaki ni dovolj varnostne razdalje … Sam se namreč rad vozim po avtocesti, kjer ‘se igram’ in ‘preskakujem’ tovornjake, vozim med njimi, da ne ‘poradiram’ gume s prehitro vožnjo in da ni enolično, saj se ti tudi na motorju lahko spi. Hja, drugače pa ne vem, če je deset takih v državi – pa tudi, če se toliko vozijo, se ne z enim in istim motorjem.«
AMI: »Kaj pa glede oblačil, obutve in čelade? Ste vedno v polni zaščitni opremi? Čelado redno menjate? Uporabljate gretje ročk, nosite ogrevana oblačila?«
MK: »Ja, takole kot vi, v navadnih hlačah brez ščitnikov, jaz ne grem nikoli na motor. Vedno sem v opremi, saj mi sicer kar nekaj manjka, tudi če grem samo 30 km/h in 300 m daleč po vasi. Pa rokavice imam obvezno gor, ker če padeš, lahko z rokami močno podrsaš po tleh. Sem zadnjič bos pral motor in se takoj urezal.
Čelado na pet let menjam, upam, da bom še dobil tako, kot jo imam zdaj. Sem poskusil Schubertovo dvižno, pa me je ropot motil. Čelada mora obvezno imeti dodaten ‘šilt’ nad vizirjem, ki vse skrije – luči, sonce, odblesk od asfalta … Gretja ročk ne uporabljam, saj so dvorezen meč – tista dva prsta, ki ju držiš na ročici sklopke oziroma sprednje zavore, ti itak zmrzneta. Ogrevane rokavice imam tudi, a se mi jih ne da vleči nase samo do službe in nazaj, pa vse tiste žice, joj. Malo pa mora ‘zanohtati’, hehe. Poleti je najslabše, saj je soparno in prevroče tudi sredi dneva. Jeseni je idealno. Lažje se je malo segreti v prste, kot shladiti telo. Sem nosil majico iz CoolMaxa pod oblačili, a me je zato, ker ta majica hladi, začel boleti hrbet. Sedaj raje vse leto nosim smučarsko majico, ker ne odvaja toplote. Komplet jakne in hlač Rukka, ki ga nosim, je rabljen, za tristo evrov s poštnino vred sem ga kupil preko avstrijske ‘bolhe’ (willhaben.at in kleinanzeigen.at). To so težke cunje, ki zdržijo nekaj časa, z zgornjim delom sem zadovoljen, hlače pa so znotraj preveč kosmate in se ne gibljejo tako, kot bi bilo treba. Je pa to tretji komplet, tudi škornji so že tretji par.«
AMI: »Spremljate moto dirke? Ste imeli kdaj željo peljati po pisti?«
MK: »Ne, nobenih dirk ne spremljam, to je vse preveč umetno. Imam svojega motorja zadosti. Pa z dirkami mi, navadni motoristi, nimamo nič skupnega, samo zrak nam je skupen, pravim jaz, nič drugega. Nikoli nisem recimo peljal po Grobniku, jaz tudi ne vozim preveč hitro – zaradi kazni (imam tri kazenske pike), porabe goriva in gum.«
AMI: »Kako je z gumami? Katero znamko priporočate in na koliko jih menjate? Zadnjo prej kot sprednjo ali obvezno obe hkrati?«
MK: »Gume morajo zdržati najmanj 20.000 km, čeprav so mi zdržale že tudi 35.000. Poskusil sem vse znamke: Kenda so trde in dolgo zdržijo, a so namenjene bolj za ZDA, kjer so višje temperature in grob asfalt. Continental so predrage, Michelin Anakee Adventure, ki sem jih imel za poleti, so se po koroni podražile kot hudič. Pozimi prisegam na Mitas E07, ki niso preveč krampaste in imajo vmes dovolj praznega, da odnese pesek. Načeloma pa mora biti guma bolj krampasta, saj sem enkrat, ko je bilo na cesti blato, zaplesal kot riba na vodi!
Na Krk grem čez Babno polje in na Delnice, to pomaga gumo malo ‘urediti’, ker edino tam je še 50 km tistega grobega asfalta, ki v dežju vode sploh ne vidi. Drugje takega ni več, je samo še apnenčast asfalt, ki se ponoči grozno blešči. Nekoč sem povozil knauf vijak, ki je ozek, oster in majhen, pa sem ga pustil v gumi, ki je počasi spuščala in jo redno pumpal. Odkril sem namreč, da imajo Angleži natančno specificirano, koliko stopinj je še dobrih za vožnjo in da ne menjajo gume kar za vsako figo. Z vulkanizerjem sva se pregovarjala, pa sem imel vsega dovolj in si kupil še svoje vulkanizerske stroje. Guma se pa tako centrira statično na stojalu, to pa itak tudi delam sam. Gledam pa, da kar obe gumi hkrati zamenjam.«
AMI: »Kakšen nasvet bi še dali našim bralcem, motoristom?«
MK: »Malo strahu, malo respekta je treba imeti. Stalno je treba biti v pripravljenosti, računati na težave. Vedno se je treba obnašati, kot da nimate nikjer prednosti. Ti imaš zlomljeno nogo, on pa samo opraskan odbijač na avtu. Pa motoristi premalo uporabljajo zadnjo zavoro! Pozabite na priporočene odstotke! Če zavirate z zadnjo zavoro, se težišče motorja prenese nazaj. Tudi v zavoju lahko mirno zavirate z zadnjo zavoro, samo plina ne spustiti. Če ni potrebe, sploh ne zaviram, samo plin spustim in motor sam zavira, pedala in ročko pustim pri miru. Zime so najbolj ‘zabavne’, problem so temperaturne inverzije, ceste znajo biti spolzke. Motor ti na poledici nič ne pokaže, tudi sistem proti zdrsavanju ne – ti priviješ gas, lučka pa samo ‘poblinka’.
Na splošno ne pretiravajte, znižajte vzmetenje, če je treba, da začutite motor. In obvezno pojdite na tečaj varne vožnje!«
