Iz revije motoSI št. 102, december 2021
Cestni Kawasaki ZX-10R je vitek, agresiven, žleht, vse, kar je vedno bil. Na to oceno nič ne vpliva zadnja sezona svetovnega prvenstva dirk Superbike, ki je za Kawasaki pomenila neljubo spremembo, saj sta Toprak Razgatlioglu in Yamaha ustavila zeleni slavospev, ki ga je Jonathan Rea ustvarjal šest sezon zapored.
Karakter motocikla ZX-10R je bil določen s prvim, torej z originalnim modelom daleč nazaj v letu 2004. Takrat smo doživeli užitek voziti nepozabno hiter, lahek, kompakten stroj, ki je z nadtlakom v sesalnem sistemu pridelal 181 konjev. Ta motocikel je povrnil Kawasakijevo slavo izdelovalca izjemno zmogljivih strojev. Zadnje izvedbe ZX-10R so bile deležne kritik, da moč prihaja preveč sunkovito, ostro. Vse te pritožbe so bile postavljene na laž, ko je Kawasaki predstavil še bolj zloben model RR, dirkalno varianto, ki se prodaja za dirkalno rabo na stezi, kjer je pasje hiter in uspešen.
»Zmagamo v nedeljo, prodajamo v ponedeljek,« ta znani rek iz devetdesetih let, ko je v dirkah Superbike zmagoval Ducati in so bile ceste polne Fogarty replik 916, Kawasakiju ni pomagal prodajati superšportnikov, katerih razvoj je s svojimi mnenji usmerjal prvak Rea. Ti superstroji so vrsta v izginjanju. So pa zmage in odmevi pomagali prodajati ostale tipe limetasto zelenih motociklov.
Vrstni štirivaljni motor s specifikacijo euro-5 še vedno izhaja iz svojih predhodnikov in kupcu izroča spoštljivih 200 konjev nirvane. Najbolj opazna dodelava se vidi iz menjalnika, ki ima prve tri prestave krajše. In pa seveda iz poglavja ‘električne komponente’, kjer so različni programi vožnje, za prikaze pa služi ekran TFT. Kar dirkač vidi, je sodobnejše. Občutki pa so enaki kot včasih. Ninja je narejena za hitrost, za užitek. Če ne uspete obiskati piste, je pač treba najti kos ceste, kjer človek lahko žival spusti z verige. Vas pa opozarjam! Za standarde, ki jih poznamo s kakšnega BMW-ja GS, je motor od Ninje do 7.000/min praktično mrtev. Potem pa eksplodira in ko preseže 10.000/min, useka kot kladivo proti horizontu. Stisnjen v oklepu sploh nisem gledal na TFT-ekran, saj si v hipu v trištevilčni dimenziji, ki je globoko ilegalna.
Še vedno se ne morem odločiti ali je mrtvost v spodnjem območju teka motorja res pomanjkljivost za na cesto!? Res je, da bi krepkejša brca med prehitevanji tu in tam kdaj prišla prav. Vendar je tek motorja brezhiben, odmerjanje goriva je izredno dobro usklajeno in pri hitrostih, legalnih v prometu, Ninja potegne čisto, odločno, dovolj ostro. Živahni kvikšifter in ne preveč glasen izpušni sistem so v plus.
Tudi šasija se v cestni rabi dobro izkaže. Celo bolje kot na predhodnem modelu. Verjetno zaradi mehkejših prednjih vilic, nekaj manj predteka in za osem mm daljše medosne razdalje. Če bi ga imel za pisto, bi vihal nos, ker so zavorne cevi iz gume in ne iz opletenega teflona, ampak ugriz v zavore je več kot soliden.
