Zadnjih pet let se zelo pogosto v raziskovalnih sferah ukvarjajo z analizami motornih olj. Proizvajalci vozil prihajajo do spoznanja, da se da znotraj garancijskega roka veliko prihraniti, če se olja zamenja šele ko so izrabljena. Da ne govorimo o vplivih na okolje. Rezultate poznamo. Intervali menjave olja se občutno podaljšujejo. Pri motociklih je bil še ne dolgo tega običajen interval 6.000 km. Zdaj smo prišli celo na 15.000 km, pač odvisno od proizvajalca motocikla.
KAJ ČE MOTOR MALO VOZI?
Koga vprašati, da bi imel odgovor pravo vrednost? Proizvajalci olj niso najbolj kredibilni sogovorniki. Njihov cilj je prodaja olja in na koncu dobiček, kar nima nič opraviti z željo motorista, da bi »nekaj prišparal« ali da bi manj obremenjeval okolje. Proizvajalci olj pravijo, da je življenjska doba novega mineralnega olja, ki čaka na polici, pet let. Sintetično naj bi bilo uporabno osem let. Ne povedo pa, kaj se z oljem dogaja, ko čaka v plastenki. Torej. Če imate možnost odpreti deset let staro plastenko olja in ga prelijete v stekleno posodo, boste videli, da je barva še vedno lepo medeno rumena in da na dnu plastenke ni usedlin. Torej se olje ni samo od sebe razgradilo.
V vsakdanji praksi ne obstajajo testi oziroma merila, pri katerih bi uporabniki lahko ugotovili, kdaj je olje na koncu svoje življenjske dobe. Vodilo, ki določa robne pogoje, so stresi, ki jih je doživelo olje med delovanjem. Avtomobilska industrija že več let vgrajuje v vozila program, ki na podlagi podatkov o delovnih temperaturah, vrtljajih itd. izračunava, kdaj je olje izgubilo svoje lastnosti in je potreba menjava. Obstajajo različne raziskave, ki so večkrat ovrgle te tovarniške programe, ker ali temeljijo na ohlapnih predpostavkah, ali je sam algoritem, ki preračunava podatke, preveč ohlapen.
Meritve kažejo, da se oksidacija olja dogaja šele od temperature 60˚ in se povečuje z vsakih 10˚ višjo temperaturo, pri kateri se olje meša z zrakom. Pri temperaturi okolja je oksidacija zanemarljiva. Oksidacija narašča linearno v odvisnosti od ur delovanja motorja, delovne temperature olja in obremenitve motorja.
Slišati se da mnenja, da je treba olje zamenjati vsako leto. Da, če motor normalno vozi. Kaj pa če gre le poredko na cesto? Odgovori, da je redna menjava olja najcenejše zavarovanje, so prazni. Da se je treba držati tovarniških napotkov, je v našem primeru tudi neuporaben odgovor, ker tovarna napiše, da je menjava olja potrebna po toliko-in-toliko kilometrih ali po enem letu, kar pride prej.
Kako gleda na redne menjave olja, smo vprašali Gabra Keržišnika (iz Ljubljane), komentatorja dirk za MotoGP, ki je v svoji karieri počel že vse živo, celo olja je prodajal, predvsem pa ima v nekaj garažah razpršena svoja številna vozila. »Na svojem 300-kubičnem skuterju, ki ga stalno uporabljam in obremenjujem na polno, olje menjamo redno. Kdaj je bil zamenjan na Triumphu, tega niti ne vem več. Pač po občutku, na nekaj let. Jasno je, da kdor olje izdeluje in prodaja, hoče olje prodati. Čisto vseeno je ali olje pet let stoji na polici v trgovini ali v mojem motorju v garaži.«
Olje ni tako poceni, da bi ga motorist menjaval zaradi lepega. Običajno so potrebni štirje litri in če je olje zapakirano pri znani znamki, je cena med 50 in 70 evrov + filter + roke oziroma delo. Kaj še govori vsakdanja motoristična praksa? Edi Glavič (iz Kopra), ki je predsednik tehnične komisije pri zvezi SVS (zvezi društev ljubiteljev starodobnih vozil) in tudi lastnik več starodobnih vozil meni tako: »Če motor vozi občasno tudi pozimi, sledimo navodilom proizvajalca. Če motor miruje v neogrevani garaži, menjamo olje na pomlad oziroma pred začetkom uporabe. To pa zaradi možnega kondenza v agregatu.«
Tudi Andrej Pristov (iz Ljubljane), ki je zelo domač med ljubitelji serijskih in tekmovalnih starodobnikov ter klasikov razmišlja tako: »Če je motor v uporabi, olje menjam vsako leto. Če motor odpelje samo dva tisoč kilometrov na leto, bi olje menjal na dve leti. Če motor pretežno stoji v zbirki, pa olje menjam takrat, ko ga mislim za dlje uporabljati.«
Inženirske raziskave o degradaciji olja, stoječega v motorju, so skope. Nakazujejo, da bi degradacijo olja lahko povzročali ostanki izgorevanja, ki smo jih že omenili. Redčenje olja direktno vpliva na viskoznost. Povzroča ga pronicanje goriva mimo batnih obročkov, kar se najbolj izrazito dogaja pri kratkih vožnjah, ko motor ne doseže delovne temperature.
Vsebnost vode v olju
Laboratorijske meritve pokažejo, da se voda formira v kapljicah, ki plavajo v olju in se povečuje glede na število zagonov (hladnega) motorja. Ko motor doseže delovno temperaturo, voda izpari. Kislost (bazičnost) olja pogojuje, kolikšna je (še) sposobnost mazanja olja. Ta lastnost je izrazitejša pri dizelskih motorjih, ki proizvajajo več žveplenih komponent, ki z vodo ustvarjajo kisline.
Franko Žbogar (iz Solkana), ki je mehanike lastnoročno vešč, saj sam vzdržuje motorje in je stalno v stiku z motorji, meni tako: »Olja so danes tako kvalitetna, da ni problemov. Če motor malo vozi, brez tveganja zamenjaš olje v intervalih na 6.000 ali 7.000 km oziroma na tri leta. To pa NE velja za zavorno olje, ki absorbira vlago. Priporočam menjavo vsako leto.«
Res je, da je v motor nalito olje v stiku s kovinami in tudi z zrakom. Če motor le občasno teče, se olje le malo kontaminira z gorivom ali vodnimi parami. Dva tisoč kilometrov vožnje na leto pomeni kakšnih trideset ur delovanja motorja, kar pomeni nekaj temperaturnih skokov, nekaj izparevanja vode in verjetno kondenzacije, morda zametek kemične reakcije, če mimo batov spolzi nekaj goriva. Vendar bi moralo biti to zanemarljivo. Upoštevaje znana dejstva, meritve in izkušnje s terena, bi čez palec ocenili, da lahko olje v malo voženem motorju brez škode ostane dve, tri leta.
Več v motoSI št. 107 (marec – maj 2023)
