Na vodilni fotografiji je Majda Jerman z vnukom – s sinom Igorja Jermana
Dirkaške mame. Skupno jim je to, da so velik del življenja preživele na dirkališčih po Sloveniji in v tujini, ker so njihovi sinovi, še pred tem pa morda tudi možje, uspešno dirkali. Nekateri to še vedno počnejo. Skoraj nikoli jih ni nihče posebej izpostavil, čeprav bi jih lahko. Marsikatera je držala v družinskem moštvu tri vogale hiše in vsaj dva vogala garaže oziroma boksa. Kdor je spremljal dirke, jih je redno videval ob dirkačih. Leto za letom.
Katarina Turnšek, citati iz pogovorov v reviji motoSI št. 102 (februar 2022)
Janja Irt, mama treh uspešnih motokrosistov: Matevža, Jerneja in Petra

“Recimo ena anekdota. Sedimo za mizo pri nedeljskem kosilu. Peter je bil toliko star, da še ni znal govoriti. In se fantje ves čas pogovarjajo o motorjih. Pa rečem ‘pa dobro, a se ne znamo nič drugega pogovarjat?’ Tišina … … … In se oglasi Peter: ‘Brmmm, brmmm, brmmm.’ Naj gre vse skupaj nekam!”
“V dirkah potem iščeš pozitivne stvari. In ena teh je bila, da so bili otroci veliko več z očetom kot bi bili sicer. Takrat očetje niso bili tako vpeti v vzgojo otrok, kot so danes. Mož je bil ‘služba, delo’ in nič drugega. Naši pa so skupaj servisirali, skupaj so šli trenirat, v avtu smo bili skupaj, v kombiju nismo imeli TV-ja ali igric in fantje so delali tisto, kar so radi delali. Zato tudi ni bil problem narediti nalogo, da so šli potem lahko na trening.”
“Izredno me iztiri – ampak res, izredno, ko bi vsakega fotra kar počila – če se kakšen fot’r dere na otroka. Če je otrok vedel, da lahko na dirki kaj naredi, pa je zamočil, je že tako slabe volje. In v tistem trenutku je najmanj, kar potrebuje, to, da se fot’r al’ pa mat’ nanj dereta.”
“Vsaka mama se mora zavedati, da otrok ni njena lastnina in mu mora pustiti svobodo povzpeti se in pasti. Mislim, da ne narediš nobene škode, če mu enkrat poveš, da to ni pametno delati, on pa vseeno sili tja in potem pade. Se bo pač pobral, zlezel bo ven in bo bogatejši za eno izkušnjo.”
Nuška Jerman o mami Majdi Jerman, pa tudi o očetu Vinku

“Mami je bila na dirkah zadolžena za bencin in za mešanico delat. Jaz pa z njo. Izračunala je procente in sva to delali. Še najbolj pa je bila znana po tem, da je cel boks ‘poflajštrala’. Kdorkoli je padel, je prišel k Majdi. Vsi po vrsti vedno k Majdi. Vedeli so, da je medicinska sestra.
Mogoče kdaj tudi komu ni bila všeč, ker je zelo odkrita. Nikoli ni bila hinavska, povedala je, kar je mislila. Atiju je bilo včasih tudi nerodno, ker je znala ponoreti. Ati je na primer vsakemu rekel ‘ja’. Vedno je bil predober. In je kakšen prišel v nedeljo zvonit na vrata. In je šla mami ven in je ostro nastopila: ‘A vi nimate nedelje? Družine? Mi imamo kosilo zdajle in je nedelja in danes Vinko ne bo švasal.’ Ati je pa kar skupaj lezel: ‘Dej noo, pa to je stranka.’ Ona pa njemu ‘ma kakšna stranka v nedeljo!'”
“Mami se je včasih tudi sama vozila z motorjem. Največ pa z atijem. Ampak potem je bila jezna, ker jo je hotel včasih malo impresionirati z vožnjo in je imela tega dovolj. Je rekla, da se ne bo več z njim peljala, ker je nor’c.”
“Leta 1980 sta začela graditi tu v Depali vasi. Osem let za tem je začel Igor že počasi dirkati. Spomnim se, da smo bili okrog leta 1988 na Grobniku. Ati, ki je takrat tudi dirkal, je grdo padel. Moja mami drugače zelo rada nosi petke – želela je iti tudi na tek v petkah po Ljubljani – in tam na Grobniku smo gledali, kako je ati po padcu nepremično ležal na tleh. Zelo grozno je bilo videti in mami je v krilu skočila čez tisto ograjo, ki je res zelo visoka in je tekla k njemu in ga je klicala ‘Vinko! Vinko! Vinko!’ On pa njej skoraj jezno, kot da ga je pravkar zbudila: ‘Ja! Kva je?’
Očitno se je samo malo spočil tam na tleh, malo odspal, sploh ni bilo nič hudega in potem je takrat popenila in to ji je bila kaplja čez rob in je rekla: ‘A boš ti nehal, al’ pa bo Igor. Ker tako ne bo več.’ In takrat je ati nehal dirkati in potem se je začelo z Igorjem.”
Barbara Sitar, nekdaj gonilna sila največjega MX kluba v Sloveniji

“Meni je bil šport v uteho, izpušni ventil. Do četrtka sem vedno vse pripravila, tudi v službi, da smo v četrtek ponoči šli. S sabo sem imela kuhano hrano, nič po hotelih, samo v bokse. Zelo rada sem šla na tekme, s tremo sem ob progi nabirala kakšne rožice in navijala, vedno v samoti. Po tekmi pa takoj domov. Včasih so nam ob štirih zjutraj na carini odpirali motorje, mi pa vsi utrujeni po tekmi … Ampak bilo je.
V ponedeljek pa v službo in sem bila srečna, da smo mi to čez dali.
S klubom je bilo kar veliko dela. To sem delala popoldan, po službi. Prijave tekmovalcev na tekme, spremljati sem morala, ali še držijo določena pravila, oba z Janezom sva bila delegata FIM.”
“Pravijo, da sem zdaj bolj zaskrbljena kot takrat. Da se za vse stvari bojim, pa gledam skozi okno, če so vsi doma …
Takrat sem se pa umirila. Eden je padel. Kdo je padel?! Ja Rok je padel. To je bilo ničkolikokrat. Potem smo leteli tja, ga dali na nosila, pa k njemu smo hodili v bolnico, ampak on je še v bolnici govoril ‘Jaz bom šel drugo nedeljo na tekmo’. Ne moreš! Kako boš šel?
Pa ključnice, koliko je bilo teh zlomov! Vedno smo se potem borili, da smo našli zdravnike, tudi za naše tekmovalce, če se je kakšen poškodoval, no, potem se nas je en zdravnik s travmatološke, ki smo ga imeli, odrekel. Je rekel ‘Jaz vas imam dooost! Vi se razbijate, jaz vas bom pa flikal?’ Pa ni si mogel zapomniti, kaj je to motokros: ‘A ima bremze, ali nima bremz? Kakšni motorji so to?’ Ampak je bil mlad, 40 let.”
Helena Habat, poleg moža je dirkalo še 5 njunih otrok

“Šele pri petih otrocih, delu v firmi in ob vseh vikendih na dirkah sem se naučila, da jutrišnji dan sploh ni pomemben. Pomembno je to, kar je tukaj, zdajle. Jutri bomo pa že reševali dalje. Na zalogo se ne splača sekirat.”
“Potem smo prišli pa na dirkališče in smo bili tri dni primorani živeti skupaj 24 ur na dan. Vedno pravim, da brez dirk ne bi bili nikoli toliko skupaj, kot smo bili sicer. Zvečer smo sedeli pod baldahinom in takrat so nama otroci povedali za vse lumparije, ki so jih delali doma. Drug pred drugim so se hvalili in tako sva vse izvedela. Samo spogledala sva se, se malo smejala in nisva reagirala. Veliko smo se pogovarjali, najrazličnejše stvari. Ko so otroci prišli v puberteto, ni imel nihče nobenih težav. Pri nas ni bilo trmoglavljenja, ker so dobro vedeli, da če se bodo ‘zasrali’, ne bo dirk. Tudi ko je dirkalo vseh pet otrok, je Silvo dobro miril strasti. Samo trije so bili namreč lahko na zmagovalnih stopničkah. Ampak Silvo jim je rekel, ‘mi smo tukaj, da se zabavamo, ne da smo rivali drug drugemu. Če se mislite kregat, spokamo in nehamo.'”
»Enkrat, ko sta najstarejša, Jure in Uroš vozila 125 SP, je Silvo delal v Ukrajini. Poklical me je domov in mi rekel, naj pripravim fante na to, da ne bomo šli na Grobnik, ker še ni končal z delom. In kaj sem jaz rekla fantom? ‘Imam eno veselo in eno žalostno novico. Žalostna je, da Silvota ne bo iz Ukrajine. Vesela pa je, da če bosta vse spakirala v prikolico, nas jaz peljem dol.’ Seveda nisem imela niti izpita za vozit kombi s prikolico. Šla sem pa k Elisi, da so mi čez vikend posodili dve registrski tablici in dve prometni dovoljenji. Dali smo te tablice potem na dirkalna motorja. Ampak mulca sta vozila Honde, prometni sta bili pa od Kawasakija. Sem si rekla, kaj se pa carinik zastopi. Sem imela pa zato zanj v prikolici pripravljeno eno steklenico, pa kapo pa nalepke. ‘Slučajno’ je na postelji ležalo. In ko je pogledal noter, sem rekla, da je to pa lahko zanj, nam je še od zadnjič noter ostalo. Pa smo šli naprej. In to samo naprej! Ker ko je najmlajši Silvi v Ljubljani rekel ‘mami mene lulat’, sem rekla ‘ni šans! Jaz peljem samo naravnost!’ In mali je bil tiho. Ko smo bili pa tik pred dirkališčem, pa začne jokat. ‘Ja Silvi, kaj pa je?’
‘Zdaj pa ne morem več tiščat!’
Celo večnost ga potem ni bilo iz grmovja. Tako smo bili evforični in tako so z mano držali, da bomo lahko dirkali. In takrat je Jure osvojil prvi pokal.”