Foto: Tomaž Hožič
Razglabljal: Mitja Gustinčič
Celoten test je bil objavljen v reviji motoSI št. 118 (maj-julij 2025)
Pozabil sem že, kolikokrat sem peljal novodobno Afriko in kolikokrat smo že o njej pisali. Ni od včeraj, vsak hip se bo obrnilo deset let od reinkarnacije. To je čas, ki dobro zaznamuje motocikel in če je projekt zgrešen, je tudi že pozabljen.
Africo pa imam v odličnem spominu.
Leta 2019 sem jo peljal v Saharo, daleč dol v Maroko, znotraj skupine BMW-jev GS, vsi s Touratechovo dodatno opremo. Moja Africa je imela gor plastične kovčke. Nič ji ni manjkalo in nad ničemer mi ni bilo treba gubati čela.
Če bi šel danes v Afriko, bi izbral grobe gume, da bi bilo v sipkem pesku nekoliko več veselja. No, o tem še sanjam. Realnost je pa takšna, da »ni časa« in da Africo največkrat peljem po slovenskih cestah. Tu pa, kot sami veste, pride do izraza dobro vzmetenje. Tokratna testna Africa je imela električno podprto.
Testni motor je imel na števcu že 21.800 kilometrov. Res me je zanimalo, kako se eno leto časa in toliko kilometrov odraža na ohranjenosti, torej kakovosti motocikla. Nič zaskrbljujočega nisem opazil, razen grobih kemičnih sledi avtomobilskih pralnic. Njihovi agresivni šamponi na kovini puščajo sledi, ki povzročajo korozijo. Očitno je še vedno najbolj prav, da se umivanja motorja lotimo s povprečnim šamponom, toplo vodo in gobo.
ELEKTRIČNO GNANO VZMETENJE
Ravno sem se namenil bolj poglobljeno raziskovati, kako pravzaprav v raznih situacijah dela električno vzmetenje Showa, ko je temperatura s krasnih 25 ˚C zdrsnila na samo 11, kar pa je že hladno. In bilo je tudi mokro. Situacija sploh ni bila v spodbudo vožnji. Se je pa pokazalo, da je karoserija motocikla umno oblikovana in zato do motorista zoprni elementi vremena pridejo zreducirano. Predvsem pa so mi bile všeč ogrevane ročke. Vklopljene je pustil prejšnji voznik in za to se mu zahvaljujem. Sam morda ne bi niti opazil, da imam na motorju to opcijo. Z vsemi aplikacijami, dodatki in elektronskimi pomočniki postaja na testih kar problematično, ker nikoli dobro ne veš, kaj imaš med nogami. Veliko možnosti in veliko stikal zahteva učenje. Če ste kupec, to svetujem tudi vam – zares dobro morate razumeti svoj motor in na kaj vse vplivajo »nastavitve«.
Električno – elektronsko vzmetenje mi osebno predstavlja dilemo. Ker sem med vožnjo stalno pozoren, opazujem cesto in če je spredaj kaj vegastega, takoj razprem komolca in privzdignem zadnjico v sedežu, da me ne nabije v hrbet. Učinkuje in če sem čisto odkrit, si na nastavitvah vzmetenja ne mažem rad prstov. Če motocikel mehko ne visi, ga pustim, kot so ga naredili v tovarni. Le kadar ga fino naložim s prtljago in nočem imeti gliserja, ki beži iz ovinkov, pritegnem zadnjo vzmet.
Z elektriko podprto vzmetenje je seveda višja stopnja ugodja in udobja in če se da, ga je pametno doplačati. Testna Africa je imela takšno vzmetenje. Največkrat se mi je zdelo, da je zadaj nastavljeno preveč na mehko in da motocikel preveč sedi. Šele pri nastavitvi »motorist in prtljaga« je višina nekako normalna. Brskanje po navodilih pove, kako izbrati obtežbi ustrezno nastavitev.
Prav tako je dobro razumeti možne sloge vožnje. Teh je šest: štirje osnovni (tour, urban, gravel in off road) in dva dodatna. Slog »tour« je umirjen za vožnjo v dvoje in temelji na umirjeni moči motorja. Slog »urban« je standardna nastavitev, kar pomeni srednje odzivanje.
VELIK STROJ
Kako zahtevna je Africa za vožnjo? Kaj naj vzamemo za izhodišče, da se bomo razumeli? Če vzamemo za osnovo pogovora, kako se pelje Transalp 750, je Africa veliko večja, ritasta, težja in zahtevna. Kot bi primerjal kombi s tovornjakom. Africa ni za začetnike.
Motorne moči je za dobrih sto konjev, kar danes res ni slišati strašljivo. Ampak jih ne skriva! Upoštevati je tudi treba, da motocikel s kovčki in z bencinom tehta 250 kilogramov in da sta prva ter druga prestava precej kratki in zato v gneči vožnja ni mehko tekoča. Treba si je pomagati z malo sklopke in zadnje zavore.
Po dolgem dnevu v sedežu se izkaže, da je motocikel zelo logično vozen in da ne utruja. Nobena zadeva ne zmoti. Vse je pri roki in pod nogami.
Seveda se bo zdaj kdo vprašal ali ne bi bilo pametneje imeti spredaj 19-palčno kolo? Odgovorim, da – ne slišim dobro. Ne razumem vprašanja. Afrika se na kombinaciji koles 21/18 odlično pelje v vseh razmerah, tudi na asfaltu. Prav tako dobro gre po makadamih. Trebuh motorja je zaščiten in vsaj 25 cm od tal, kar je dovolj, da ni treba skrbeti.
DOMIŠLJENO
Zelo mi je všeč, da je med gornjim ekranom in pomičnim vetrobranom dovolj velika reža za varno odlaganje rokavic. Tam pa verjetno manjka štangica za pripenjanje navigacije.
Africa ima tri aluminijaste kovčke z integriranimi obešalnimi točkami. So prostorni in ker niso oblikovno popačeni, so do skrajnosti priročni. Zaklepanje in odpiranje je tudi logično. Deževnice v kovčkih ni bilo.
V opremi je tudi tempomat, kar mnogi popotniki cenijo. Jaz ga najraje ne uporabljam in imam vse v svojih rokah. Deluje, kaj naj rečem. Odziva se šele nad tretjo prestavo in med hitrostmi od 50 do 160 km/h.
Veliko bolj kot nad tempomatom sem navdušen nad vklopom zadnjih smernikov pri zelo močnem zaviranju, kar je izjemnega pomena v mestni gneči ali počasni koloni, ko avtomobilistom pozornost odnese na pametni telefon.
Ali je torej Africa popoln stroj? Jah, seveda ni. Pravi užitek je iskati dlako v jajcu, ker 20.000 evrov ni prav majhen denar. Ampak po drugi strani, ker so se cene vsem odpeljale, tudi ni brutalno draga. Torej, moti me, da ima električno žico nekam na hojladri speljano v ročico plina in da se s palcem dostikrat zadenem vanjo. Hm?
Tudi vzvratni ogledali bi lahko bili za deset, dvajset odstotkov površine večji in zato v gneči bolj uporabni. Pač, postajam previden, ker sovražnik prihaja izza hrbta.
Ščitnika rok sta nekam zelo minimalistična. Nujno potrebujeta poviške! Več pripomb v beležnico nisem zapisal.
