Pogovor: Mag. Željko Kralj, generalni direktor direktorata za logistiko na Ministrstvu za obrambo RS
Prisluhnil: Mitja Gustinčič
Pogovor je objavljen v reviji motoSI št. 114 (avgust – september 2024)
Dobre novice v slovenskem javnem prostoru rade razvodenijo, ker so zdraharstva pač sočnejša. In tako v širši javnosti ni dosti znano, da v zadnjem obdobju Slovenska vojska z odločnejšimi investicijami v raziskave in razvoj spodbuja slovensko tehnično stroko. Slovenske ideje mlade inženirske stroke so zbudile zanimanje svetovne orožarske industrije.
Ko smo se leta 2004 odločili za članstvo v Natu, je krožila iskriva domislica, da je to obetaven korak tudi za našo industrijo, ker bomo velikemu vojaškemu združenju lahko prodajali vsaj pašteto in mehak toaletni papir v Natovem odtenku zelene. Zdelo se je, da česa drugega naša skrhana industrija niti ni več imela pri roki.
Naše zanimanje za aktualne aktivnosti v Slovenski vojski je vzbudilo povabilo na predstavitev električnega terenskega motocikla, ki ga je letos kupila Slovenska vojska in je slovenski izdelek, iz Maribora. Reč je bila skozi in skozi intrigantna. Vprašali smo se, kaj naj počne slovenski specialec s strojem, ki je brutalnejši od tiste Hondine specialke, s katero niza zmage in si tudi lomi kosti najboljši motokrosist sveta, Tim Gajser? Vojak pač potrebuje krav’co, ne pa dirkalnega konja.
Ravno brutalnost električnega stroja je bila povod, da sem izkazal resen dvom ali je smer delovanja prava. Vsi motoristi zmerno solidnega vozniškega znanja vemo, da vožnja motorja ni za vsakogar. Da pa se motorist prebije skozi zahtevno brezpotje, to zahteva specifično znanje. Takšnih motoristov pa v Sloveniji ni prav dosti.
Na ponudbo za pogovor se je odzval mag. Željko Kralj, generalni direktor Direktorata za logistiko pri Ministrstvu za obrambo, sicer tudi letalski inženir. Predvsem pa možak, ki ne leporeči.
Takole Kralj pojasni uvodoma:
»Kot prvo. S podjetjem RTC Maribor (Razvojno-tehnološki center), direktor je Sašo Emin, smo podpisali pogodbo za razvoj daljinsko vodene večnamenske platforme 6 x 6 na hibridni pogon. To je velikost približno 2,5 x 6 metre, teže 4,5 tone. Predviden je elektro pogon z dodanim dizelskim motorjem za proizvodnjo energije. Vojaki potrebujejo tiho delovanje, takrat bodo uporabili električni pogon, sicer dizelski. Ta platforma je predvidena za montažo daljinsko vodenih oborožitvenih postaj, to je drugi projekt Mangart 25 s topom 25 mm, lahko lažje oborožitve. Platforma je predvidena tudi za prevoz tovora, recimo streliva ali ranjencev. Predvidena pa je tudi za gašenje.«
MiG: Dovolite, da prekinem. Platforma pomeni vozilo z menjalniki, diferenciali …?
ŽK: Platforma je vozilo. V celoti je slovenski proizvod. Pogodba je bila podpisana pred dobrim letom. Ta projekt bo predvidoma zaključen septembra drugo leto. Vrednost je približno 5,6 milijona z davkom. Predstavili smo najprej manjšo verzijo, da vidimo, kako vse funkcionira, tudi programsko, za tem se gre v izdelavo končne verzije, ne bi rekel ravno prototipa, pač pa tehnološko delujočega modela.
Mi smo predvsem osredotočeni na razvojne projekte. Čim prej želimo nekaj narediti. To, kar bo dobro narejeno, naj gre v serijsko proizvodnjo, da prvi kupimo in se prvi opremimo. S tem podjetja pridobijo reference za prodor na tuje trge. To je ves princip vsega tega sodelovanja. To je primer omenjene platforme in tudi tega motorja za vojsko. Ko so nam ga v RTC predstavili kot nov projekt, je bil ta motor narejen kot en prototip. Ko smo se seznanili z njegovimi karakteristikami, smo se odločili, da vključimo svoje razvojnike.
MiG: Do tu je razumljivo. Vendar ostaja problematičen doseg.
ŽK: Doseg je približno sto kilometrov, imamo še rezervno baterijo. Vendar specialci opravljajo naloge v razdalji 20, 30 kilometrov.
Bistveno je tiho delovanje, da se tiho in varno pripelje in vrne. Ta motor smo kar nekaj časa testirali, da smo prišli do ugotovitev, da v celoti zadošča potrebam naših specialcev.
Razmišljamo o nakupu in pripravljamo investicijski program. Imamo srednjo bataljonsko bojno skupino, ki je klasika, in imamo srednji izvidniški bataljon.
MiG: Ali je odločitev za prototip varna pot, ko česa podobnega nima nihče na svetu?!
ŽK: Bom povedal svojo izkušnjo, sem strojnik, letalski inženir. V Sloveniji imamo vrhunska podjetja, vrhunsko znanje, ki ga je treba izkoristit. Dokaz. Imamo podjetje Valhalla turrets, 25 do 30 zaposlenih inženirjev. Projektirali so kupole s topom ali z mitraljezi 7,62 oziroma 12,7 mm, ki gredo lahko na vozilo 8 x 8 ali 4 x 4. To so bili slovenski projekti. Projektirali so tudi za nemško obrambno ministrstvo. Nemci so prišli tudi na Gospodarsko zbornico povedat, kakšno podjetje imamo doma! Delali so kupolo s topom 30 mm za Rheinmetall, ki je eden največjih koncernov v Evropi, za vozilo Boxer 8 x 8. Marca letos je nemško obrambno ministrstvo z Rheinmetallom podpisalo pogodbo za nakup vozil 8 x 8 za 695 milijonov evrov – na njih je slovenska kupola – in se pogovarjajo o serijski proizvodnji in sodelovanju Slovenije!
Ko smo testirali kupolo na naših vozilih, sem v podjetju Valhalla srečal šefa razvoja in pet razvojnikov iz BAE Systems, oborožitvenega podjetja iz Avstralije. Za njih razvijajo zelo nizko kupolo s topom, s polnjenjem topa iz notranjosti vozila. Naredili so uvajalnik za dve vrsti streliva, po 360 nabojev. To so tudi patentirali. Danes ni na svetu kupole z več kot 120 naboji. Poslušal sem Avstralce, kako so navdušeni nad znanjem in rezultati. Ni samo Valhalla, je kar veliko slovenskih podjetij. Se opravičujem, da vam ne smem vsega povedati. Vam pa želim na pošten način povedati, česa je naša industrija zmožna.«
MiG: Vaše razvojnike … kdo so to?
ŽK: To je poseben oddelek v našem direktoratu, ki skrbi za razvoj. Sodeluje tudi Slovenska vojska in vključili smo tudi specialce, enoto za specialno delovanje. Po nekem času smo prišli do dodatnih zahtev za vojaške namene in po vojaških MIL standardih, recimo vsi kabli morajo biti drugačni. Predlagali smo, da se obstoječi motor nadgradi z našimi zahtevami.
Odločili smo se, da gremo v nakup šestih teh motorjev in štirih kompletov sani, s katerimi se lahko zamenja kolesi. Tako se lahko motor uporablja v različnih razmerah.
MiG: Pri teh topovskih kupolah nisem prav domač. Ampak, naj se vrneva k motorju. Za lažje pogovarjanje vas moram vprašati, kdaj ste se zaposlili v okolju Slovenske vojske?
ŽK: Na MORS-u leta 1992 …
MiG: OK, zgodaj, potem zagotovo poznate … Pozno leta 1991 je MORiS, takratna specialna enota, kupil petnajst Husqvarn TE 350. Potem precej časa niso vedeli, kaj bi z njimi počeli, ker je to za uporabo zahteven predmet. Zahteva specifično znanje. Zato me tokrat preseneča, ko proizvajalec tega motorja, ki ste ga izbrali, poudarja, da ima motor brutalno moč!? To je lahko nekaj najbolj zoprnega, kar lahko daš človeku v roko. Poznam iz izkušenj.
Doseg! Pri elektriki vedno govorimo o idealnih razmerah, da štartaš na vožnjo poln. Leta ’91 sem bil v 51. območnem štabu kurir z dvotaktnim motorjem. Vsak dan od zgodnjega jutra do globoke noči, nekaj mesecev. Stalno sem imel glavobol z dosegom, z gorivom. Pa sem imel bencinski motor. Nikoli nisem na naloge štartal poln, saj so povelja prišla kadarkoli – in že sem bil kratek!
ŽK: Naj najprej zaključim svoje prejšnje trditve. S primeri sem hotel povedati, da imamo doma vrhunsko znanje. Zdaj pa moje razmišljanje. Ta hip imamo 120 projektov, od teh je približno 15, 20 tehnoloških razvojnih projektov. Če od petnajstih ali dvajsetih projektov uspemo s serijsko proizvodnjo dveh, treh izdelkov, smo zmagovalci.
Lahko, da kakšen poskus ne uspe. Nič ni narobe, če pridemo do enega konca in ustavimo razvoj, pa ne bomo kupili, ker je na trgu boljša stvar.
Kar se tiče cen!
Naj omenim enega prvih projektov, kjer sem bil zraven. Zložljive turne smuči, Elanove. Slovenska vojska in najboljši razvojniki v Elanu, svetovni nivo. Iskali so rešitve, od materiala naprej. Dali smo sto tisoč evrov. Na koncu smo prišli do rešitve. Danes je izdelek na civilnem trgu. Smuči stanejo fizično osebo 1.650. Mi smo takrat kupili 120 kompletov za naše pripadnike, je bila cena 350 evrov. Ko smo dodali tudi strošek razvoja, nismo prišli niti na pol cene. Smo pa dobili ključne reference. Plus – imamo Center odličnosti za gorsko bojevanje za sedem, osem držav. Tam vsi vidijo tiste smuči. Pustimo zdaj lastnike, industrija je v Sloveniji, naši ljudje delajo. Mislim, da so smuči za vojaške namene prodali v petnajst držav.
Sem tudi v vlogi nacionalnega oborožitvenega direktorja. Imamo srečanja z Avstrijci, Nemci in tako naprej. Predstavljam tudi svojo industrijo, s tem na ta način pomagamo industriji. Ko podpisujemo dogovore za nakupe, gremo po modelu vlada – vladi. Gremo recimo v Ameriko, kupimo Oshkoshe, ta vozila so po sistemu vlada – vladi po 250.000, 300.000, na prostem trgu ga ne dobiš po tej ceni, kupil bi ga za milijon.
Za te motorje, govorim za vojaške namene, imamo že kontakte z Nizozemci, Norvežani, Španci, ki so že testirali in so navdušeni. Če oni želijo kupiti te motorje, bomo mi podpisali dogovor, kupili nekaj zase in nekaj za njih.
Zdaj pa zgodba o polnjenju, moči.
Mi smo na sejem Eurosatory v Pariz na svoje stroške peljali Oshkosh, na katerem je bila slovenska kupola z enim sistemom za imitacijo orožja zračne obrambe, tudi slovenski razvojni projekt, edini sistem na svetu. Imitacija orožja izstreli signale, ki jih instrument v letalu ali helikopterju prepozna, kot da proti njemu leti raketa. In kaj naredi? Izstreli vabe, se obrne in beži stran, saj ne ve, ali je proti njemu letela prava raketa. No, na tem vozilu smo na kljuko montirali nosilec in nanj ta naš električni motor. Skratka: specialec se pelje s tem avtom, zadaj ima motor, ki se polni, saj ima vozilo svoj generator. Specialec se pripelje do točke X, tam motor razloži, se odpelje, naredi operacijo, se vrne, motor spet naloži in odpelje stran.
Na predstavitvi, ki smo jo imeli v Kočevski reki, sta se dva vojaka specialca peljala s temi motorji. Tam imamo zanimivo okolje, štiri ceste. Oba sta se odpeljala po eni. Mi nismo vedeli, kje se bosta pripeljala do tarče, kjer smo gledali. Pripeljala sta se vsak po svoji cesti. Zaznali smo ju šele, ko sta bila pred nami morda dvajset metrov. Vojak ustavi, ustreli, pospravi pištolo in gre naprej.
MiG: Kdaj je prišlo do novega prebliska, da bi se v vojski nekdo vozil na dveh kolesih? Kolikor poznam vojaško rabo motorjev po II. svetovni vojni, ni bilo nekih opaznih novih projektov. Večinoma so bili vojaški motorji slabo delujoči prototipi, nekateri celo na nafto. Od kar so vojske posvojile lažje vozne štirikolesnike (ATV), motorjev skoraj ne vidim več.
ŽK: (rahel razmislek). To je povezano z izborom vojakov. To je zdaj moje mnenje. Danes imamo bistveno višji standard in kdor ima rad motor, si ga lahko kupi. Verjetno, to predvidevam, je tudi v specialni enoti večje število vojakov, ki so zainteresirani za motorje. Takšne osebe tudi znajo prepričati sistem, da to potrebujemo. In tako naprej. To je kombinacija povezanih dejavnikov.
MiG: S podatki, ki so bili znani in poznavajoč zahtevnost terenske vožnje, sem bil prepričan, da je nakup električnih motorjev slepa ulica. Vedenje, da je tu država – vojska mecen, ki vlaga v razmišljanje, to kaže na dobro smer. Nekaj bo to delo vsekakor obrodilo. Zahvaljujem se vam za ta izčrpna pojasnila, ki zanimivo osvetljujejo odločitev za ukvarjanje s takšnim motorjem.
ŽK: Poglejte, rezultat je zelo pozitiven. Bila je ena nova ideja. Če bodo oni uspeli zagnati serijsko proizvodnjo, smo spet zmagali. To je naša zgodba, ko moramo prepoznati ideje, moramo sodelovati z našim gospodarstvom. Zato smo konec koncev tu. Pa lahko še nekaj omenim. Eno so nacionalni projekti. Drugo so evropski obrambni projekti, Evropski obrambni sklad. V njem je toliko milijard. Prvič, ko je bilo objavljeno leta 2023, je bilo izbranih deset projektov, v katerih so slovenska podjetja in znanstvene ustanove. Pri štirih projektih smo vodilna država. To nekaj govori o naši pameti.
