Zapisal: Mitja Gustinčič
Celoten test je bil objavljen v reviji motoSI št. 119 (avgust-september 2025)
Mater, kako je lep!
Evo, zdaj me pa res lahko obtožite, da sem pristranski, da sem BMW-jev človek. Novi R 12 G/S mi je namreč blaaaazno všeč. Seveda je to navdušenje tudi iracionalno. Novi G/S mi je živo obudil spomin na dogodek izpred 40 let, ko sem še motoristično zelen za potrebe testiranja pripeljal iz Münchenske centrale BMW v Jugoslavijo prvi R 80 G/S in ga po vseh nemogočih predpisih začasno spravil skozi carino, uvozil. Tisti motocikel je v tistem času vzbujal tolikšno pozornost, da je danes ne bi niti pozlačen helikopter z noter vstavljenim Murcielagom in Janšo ter Golobom za krmilno palico.
In, prosim vas, bodite pozorni na »/« med G in S. Povrnili so tudi prvotno oznako G kot Gelände in S kot Strasse. Saj vam pravim, to je res hud motor.
Ko tole pišem, imam obute enduro škornje.
BMW-jeva pisarna za novinarje je prvo novinarsko predstavitev 12 G/S naredila v Münchnu. Od tam smo se z motorji kakšne tri ure daleč odpeljali v BMW-jev enduro park, izredno velik park za vožnjo v naravi, obkrožen s polji in z gozdovi. Tudi tam smo se vozili, seveda s pametjo.
Naši inštruktorji so se razdelili v dve ekipi: enduro brezvezniki in enduro sposobneži. Kdo gre s kom na vožnjo, naj dvigne roko. Smeh. Vsi smo se odločili za skupino »brezvezniki«. In veste zakaj? Izpred slačilnic se namreč dviga visok hrib s peščeno trdo podlago. Tja strmo gor so peljale kolesnice … da ti pade srce v hlače. Ampak ne vsem. Veliki generalni direktor razvoja celotnega motorističnega programa v BMW, Cristoph Licha, je bil tudi v enduro oblačilih in se je napravljal, da gre z G/S gor na tisti hrib.
Določili so mi belega R 12 G/S z ravnim oranžnim sedežem in na enduro gumah. Kot bi spet imel 25 let. Od veselja sem godel kot radio veseljak.
A tja gor naj peljem 220 kil, sem vprašal inštruktorja enduraša in kremžil ksiht. »Znaš stati na motorju? Potem samo dodaj plin in pusti, da te motor sam pripelje tja gor!« Takšna navodila sem dobil. In tako sem naredil. R 12 G/S je sredi strmega peščenega klanca zadaj malo rital in pometal, ampak me je brez drame pripeljal tja gor. A gremo lahko še dvakrat?
Za grebenom nas je čakal mivkast plato in en kanal z blatno vodo do kolen. Mivka je kurba. Če hočeš biti previden in zapiraš plin, te motocikel zanesljivo izpljune v nepredvideno smer, v grmovje. Na srečo je G/S dovolj lahek, da se med opletanjem skozi veje ne streseš na hrbet. »Daj več gasa,« je tulil zadaj inštruktor. In sem ga dal. Bilo je dramatično. Res me je G/S odpeljal čez tisto mivkasto njivo. Potlej sem od navdušenja tisto mivko še ene petkrat ponovil. Gre, ne boste verjeli, res gre. Pomislil sem na Rab, na zimske mesece na plaži San Marino, med oseko. Tam bi se rad peljal z R 12 G/S, pa če je potem takoj konec sveta. Le 17.000 evrov stane. Ampak ena jeba je, ki jo ob brezalkoholnem pivu sarajevske pivovarne neuspešno razvozlavam: bel z oranžnim sedežem je strašno lep; peščen z rdečo črto pa je mogoče še lepši. Kaj naj zdaj, se sprašujem?!
STARI BOKSER
Enkrat pred leti sem zapisal, da so ekološki predpisi ugonobili bokserja 1170, tistega z naprej štrlečimi izpušnimi krivinami, ki se tako lepo modro vijoličasto obarvajo. Tisti motor imam rad, ker hudo dobro vleče in ima ravno prav moči, zato človeka nikoli ne tišči v gatah. Z nami je bil na enduro furi tudi direktor razvoja bokserskih motociklov, inženir Marcus Lederer. Samo navihano se je smehljal, ko sem ga med kosilom čez mizo spraševal, kaj vse naredijo, da je stari bokser še lepše tekoč in ostaja okoljsko vzdržen.
Bokser 1170 ima zelo dobro karakteristiko vleka. Da sta vbrizg goriva in odziv na ročico plina brezhibna v vseh pogledih, tega ne bom razčlenjeval. Da so izjemno dobro uskladili motor in celoten motocikel, to je pač presenečenje leta – R 12 G/S se v težkih razmerah igrivo preprosto pelje. Res je motor za enduro brezveznike: končno se lahko pelješ kot profi.
BREZHIBNA CIKLISTIKA
Če iščete dlako v prepeličjem jajcu, potlej telefonirajte Stanovniku in Mulcu in ju vprašajte, ali ima G/S kakšne šibke točke. Ampak odgovor vam dosti ne bo pomagal, ker sta onadva profija za rally, mi ostali pa smo vsi bolj ali manj brezvezniki.
Kolikor smo se mi, razigrani novinarji, uspeli peljati z R 12 G/S, ga lahko le hvalimo. Z 230 kilogrami ni lahek, ampak tega tudi v blatnem potoku ne opaziš, ker je motocikel uravnotežen in ima celo do tretjine potopljen v zdrizasto vodo predvidljive vozne lastnosti.
Tudi na strmih spustih, ko človeku zares vzame sapo in si reče, tule se bomo samo še sankali v dolino, pa bi zato raje šel po obvoznici nazaj v hotel, motocikel oddela svoje. Seveda je treba pravočasno vklopiti program enduro pro, da ABS in nadzor oprijema ne nagajata po šodru navzdol. Zavore je treba pustiti skoraj pri miru, da kolesa ne blokirajo in se pač 230 kg ne spremeni v neobvladljive sanke.
Ko smo G/S gnali mimo polj po asfaltu, tudi nismo odkrili kakšnega neobičajnega vedenja. Lepo se pelje tako v sede kot v stoje. Glas ima prijeten in poraba je ekonomična, okoli 5 litrov na sto enot veselja.
Ob motociklu so razvili tudi bogat nabor torb in okrasja, ki lepo paše v celostno podobo.
ŽENSKO DELO BREZ NAPAK
Šefica projekta mora biti tudi sicer sposobna ženska. Očitno je izjemno dobro naštudirala, kako so razmišljali njeni predhodniki leta 1980, ko so v zelo okostenelem podjetju, kjer so najraje videli črno lakiranje z belo borduro, ustvarjali vesoljsko drugačen motocikel, R 80 G/S – z oranžnordečim sedežem.
Njena ekipa ni naredila premajhnega ali grotesknega motocikla. Naredili so nekaj, kar uspe le redkim. Reinkarnacija je popolna in ravno prav časovno sveža. Vsakdo, ki vsaj malo pozna motorje, prepozna G/S. Enako kot opazovalec novega Minija prepoznava kot Minija, pa avtomobila loči ohoho veliko. Novi R 12 G/S je čudovit poklon staremu R 80 G/S.
