Motoristi med vožnjo skozi ovinke doživljamo velik užitek … lahko pa tudi precejšnjo tesnobo.
V nasprotju z avtomobilom, ki se skozi ovinke pelje pokončno kot kuhinjska miza, je potrebno motocikel v ovinek nagniti. Ampak koliko?
Ko na zadnji gumi ostaja na robu pas še lepo črne, neizkoriščene gume, se občutljivi motoristi tega sramujejo. Da je situacija še bolj komorna, motoristična stroka iz anglosaškega sveta ta nezvoženi pas gume imenuje »piščančji trakec«. Piščanec je izraz za strahopetca.
Travmatično vprašanje, koliko nagniti, uspešno spodkopava samozavest mnogih motoristov. Z roba ovinkaste ceste se da dostikrat videti, kako srce bi, vendar telo in pamet ne zmoreta: telo motorista je v zaklenjeno togi drži, očitno je neskladje gibanja med motociklom in človekom … previsoki motorni vrtljaji so za kuliso.
Ne gre to tako!
Srž skrivnosti nagibanja motocikla skozi ovinke je v dojemanju, koliko je potrebno nagniti v nek ovinek, da bo ravno prav in da bodo gume zares držale.
Pravilen odgovor je večplasten!
Dovolj dober poznavalec srednješolskega nivoja fizike bi z lahkoto na šolsko tablo narisal in raztolmačil ravnotežje sil, razstavljanje sil in vpliv težišča motocikla v kombinaciji s težiščem telesa motorista. Učitelji ter profesorji delovanje sil na predmet to ilustrirajo z dolgočasno »klado na klancu« in s kroženjem predmeta na vrvici. Povsem enako bi lahko delovanje sil ilustrirali z motoristom v ovinku. Za teoretično razumevanje vožnje motorja bi to sicer lahko bilo povsem dovolj. Zaplete se pri praktični uporabi. In tu se prikrade v misli zgodba Butalski kovač iz imenitne knjige o Butalcih (avtor Fran Milčinski), ko vaščan pošlje svojega obetavnega sina Naca na plačan študij za kovača. Tam se je mojstril z gledanjem. Po končanem učenju pa v domači vasi, ko je prvič samostojno mlatil po železu in nakovalu, gledalcem in samemu mojstru ni bilo jasno, ali nastajajo vile ali lopata.
Gledanje! Motorist bi sebe moral videti, kako izgleda med vožnjo. Seveda bi potreboval resen komentar. A le dober (priložnostni) učitelj vožnje zna in zmore pri zaskrbljenem motoristu z ustreznimi besedami sprožiti miselne procese, da bi razumel, kaj počne narobe. Doživljanje vožnje iz sedeža je pač vedno dramatično.
Načeloma se vsi zavedamo, da se ovinke vozi z nagibanjem motocikla, ker je vožnja po ovinku pač kroženje in iz osnovne šole ven razumemo, da med kroženjem telesa centrifugalna sila deluje iz krožečega telesa navzven. Da se motorist ne prevrne navznoter (zaradi prenizke hitrosti) ali da ga ne spodnese navzven (zaradi previsoke hitrosti), je potreben »pravi občutek«. In tu je vožnja motocikla najbolj zapletena. Torej, kako razumeti korelacijo hitrost vožnje – radij ovinka – nagib – oprijem, ko pa ni inštrumenta za merjenje in je treba zaupati samo svojemu občutku … ki pa ga marsikdo nima ali pa je ta občutek slab in nezanesljiv!?
Dober občutek se pridobi s časom, s pravilno prakso in postopnim pomikanjem meje. Vemo pa, da je to lažje reči, kot storiti. V uredništvu naše revije smo visoko zavihali rokave z željo, da bi občutke, ki nas vodijo skozi ovinke, kar se da dobro prelili v razumljive besede. Temu se širom sveta tudi dobri motoristi ter avtorji nekako na široko izogibajo. Ni tako zelo preprosto.
MED VEROVANJEM IN FIZIKO
Nedavno smo v mimohodu prisluhnili strokovnemu pogovoru dveh motoristov, ki sta dovolj glasno modrovala o svoji pravkar opravljeni vožnji. Eden se je ven vlekel, da bi šlo boljše, ampak da na motociklu nima stabilizatorja, amortizerja nihanja krmila. Ups! Slišati je bilo kot eden tipičnih priložnostnih izgovorov, zavitih v mistiko moto tehnike. Stabilizator krmila tudi na lepo dinamično vožnjo po ovinkasti cesti nima nobenega vpliva! To je bil jasen problem »verovanja«, ki nima nič z razumevanjem. Enako lahko rečemo za »slabe gume«, na katere se prenekateri motorist izgovarja, ko je treba pojasniti vzrok padca.
Predno eno ali drugo kolo motocikla izgubi oprijem s cesto, se mora zgoditi nekaj zelo grobega, kar poruši ravnotežje motocikla. To je lahko nenadna sprememba stika guma – podlaga zaradi mastnega vozišča. To je lahko pregrobo zaviranje v nagibu, kar preseže sposobnosti pnevmatike. To je lahko grobo dodajanje plina. Praktično nemogoče je, da bi motorist v ovinku toliko preveč nagnil, da bi guma hipoma izgubila oprijem in bi zato padel.
TEŽKO JE ODGOVORITI
Dmitri Talboom, produktni vodja pri Dunlopu (in zelo hiter motorist):
“Za večino ljudi je »občutek za nagib« pridobljena veščina, ki se postopoma razvija skozi leta izkušenj z vožnjo. Relativno malo ljudi je naravno nadarjenih (tj. bolj nagnjenih k tveganju) in pri njih je dovolj že to, da vidijo nekoga drugega močno nagnjenega v ovinku, pa mu preprosto sledijo. Kot pri vsem pomaga, če začneš mlad, ko si še bolj »gumijast« in manj dovzeten za poškodbe, kadar gre kaj narobe.
Jaz sem recimo začel z motorji z omejeno oddaljenostjo od tal.
Ker sem običajno vozil prehitro, so ti hitro začeli drsati po asfaltu, kar mi je omogočilo, da sem se navadil na takšne situacije. Sčasoma sem postopoma prešel na boljše motorje z večjo oddaljenostjo od tal in z boljšimi pnevmatikami, kar je omogočilo vedno večje kote nagiba.
Mislim, da je danes vse skupaj lažje zaradi boljših pnevmatik, boljših šasij in vzmetenja, sistemov za nadzor zaviranja in oprijema, občutljivih na nagib … in nenazadnje sodobnih gum.
Fizična meja bo vedno obstajala, vendar jo tehnološki napredek počasi odmika vse dlje.
Danes šole varne vožnje in različni tečaji pomagajo tistim, ki niso naravno nagnjeni k tveganju, ali pa tistim, ki so zaradi starosti (ali zrelosti) bolj previdni.”
UPAM, DA JE VSE TO SMISELNO?!
Adam Child (Chad), dirkač in novinar:
“Iskanje meje je kot vprašanje, kolikokrat drezaš v tigra, preden ugrizne?
Velik del odgovora temelji na izkušnjah — nečem, česar ne moreš kupiti in se zagotovo ne naučiti čez noč. Mnogi profesionalni dirkači začnejo svojo kariero v motokrosu ali dirttracku, saj obe disciplini ponujata odlično osnovo za razumevanje oprijema in občutka motocikla na meji zmogljivosti.
Tudi svojega štiriletnega sina sem vozil v krogih po mokrem travnatem polju, da bi že zgodaj začel spoznavati oprijem. Vsaka oblika terenske vožnje, vključno s trialom, je neprecenljiva. Ponuja razmeroma varen način za raziskovanje oprijema in razvijanje tiste ključne povezanosti z motorjem.
Seveda pa nima vsak takšnega ozadja. Veliko voznikov začne ali pa se k motorjem vrne kasneje v življenju – na cesti. Tukaj postanejo izkušnje še pomembnejše. Več kilometrov kot prevoziš in več različnih razmer kot doživiš, boljše postane tvoje razumevanje. Na cesti oprijem nikoli ni stalen. Razmere se spreminjajo iz ovinka v ovinek. Za začetnika je lahko vse videti enako, z izkušnjami pa začneš »brati« podlago – subtilne spremembe v teksturi, temperaturi in okolju začnejo dobivati pomen.
Da razviješ ta občutek, moraš biti najprej sproščen; tako na motorju kot v svojem okolju. Pri cestnih dirkah, še posebej na dogodkih, kot je TT na Otoku Man, vozniki dajejo prednost povezanosti z motorjem pred golo močjo. Nekaj dodatnih konjskih moči ne pomeni veliko, če nimaš občutka nadzora.
Enako velja za vsakodnevno vožnjo. Če si napet ali nervozen, ne boš zares čutil, kaj motor počne. Sproščenost je ključna. Udobno se namesti, zgradi samozavest in si dovoli zaznavati povratne informacije, ki jih daje motor.
To udobje pa ne pomeni le položaja pri vožnji. Tvoje psihično stanje, oprema, celo majhne podrobnosti, kot so pozabljeni čepki za ušesa ali napačna oblačila, lahko postanejo motnja. Utrujenost, nelagodje ali stres zmanjšujejo tvojo sposobnost »branja« ceste.
Pogosto je opaziti, da lahko manj izkušeni vozniki vozijo bolj gladko in varneje na manjših, manj zastrašujočih motorjih. Začetniški motocikel z mehkejšim podajanjem moči omogoča lažji razvoj občutka kot visoko zmogljiv superbike na športnih pnevmatikah.
Predvsem pa – uživaj. Ko si sproščen in uživaš v vožnji, ta povezanost pride naravno. Ne glede na to, ali dirkaš, potuješ ali se samo voziš v službo, je načelo enako. Mokra vožnja v službo je lahko samozavestna in pod nadzorom, če ti je toplo in ti je udobno – veliko bolj kot pa hitenje, ko si premražen, utrujen in raztresen.”
KOLIKO SE MOTORISTI NA CESTI SPLOH NAGIBAJO?
Od kar imajo prestižnejši motocikli vgrajen 6-osni sistem zaznavanja gibanja (IMU), lahko pokažejo na armaturni plošči tudi realen kot nagiba, izražen v kotnih stopinjah. Kaj lahko preberemo in kako to doživljamo?
20°– 30° → zelo varno, tekoča vožnja skozi ovinke
30°– 40° → hitra in že odločna vožnja
40°– 45° → zelo dinamično, nevarno blizu meje oprijema na cesti.
Več v reviji motoSI št. 123 (maj – julij 2026)
