Novi Muzej motociklov Indian stoji ob robu gostišča Grof. To je nova, spodobna, črno obarvana stavba, ki je v eni tretjini novi muzej znamke Indian, v eni tretjini slačilnica z garderobami in sušilnicami (za motoriste in kolesarje). Srednja tretjina objekta je lahko družabni prostor, garaža in tudi priročna delavnica za manjša popravila, če je šlo na izletu z motorjem kaj ne preveč narobe. Idealen prostor za druženja.
Torej muzej.
Napisal Mitja Gustinčič
Znamka Indian, to že moramo podčrtati, je najstarejša moto znamka na Zemlji. Člani partije Harley-Davidson sicer lahko zmerno glasno ugovarjajo, ampak ne bodo slišani: dejstvo je, da sta bili do začetka II. svetovne vojne obe znamki na športnem in tehničnem področju silni tekmici. Da je Harley-Davidsonu lepše poslovno uspelo, je pač zasluga v vojnih potrebah in verjetno boljših stikih z administracijo, ki je servisirala armado.
Kakorkoli že, Indian je bil dolga desetletja številka ena. Ne boste verjeli, da so Indiane prodajali tudi v kraljevini Jugoslaviji!
Muzej pri Grofu je zelo lično, pregledno in dovolj zračno postavljen, da lahko obiskovalec sproščeno pase firbec in se tudi poduči. Lično obnovljenim oziroma lepo ohranjenim motociklom, teh je štirideset, delajo družbo drobne pritikline, okraski, ki so kot sladica po kosilu. Recimo prikaz delavnice Indian. Prikaz vojaške opreme iz obdobja II. svetovne vojne. Prikaz Indianovih dizajnerskih dodatkov, ki so spremljali prodajo motociklov Indian. V prihajanju so majice, kape, puloverji … saj imata lastnik muzeja in muzej uradno dovolilo, da lahko uporabljata ime in znamko Indian. V prodaji bo kakšnih dvajset izdelkov z znamko Indian.
Lastnik muzeja je Samo Rančigaj (na fotografiji zgoraj), krajan Vranskega, 45 let se ukvarja z usnjem in usnjeno konfekcijo ter je predan zbiratelj ter restavrator motociklov Indian. Zakaj Indian, je bilo prvo vprašanje, namenjeno lastniku muzeja, Samu Rančigaju:
SR: Pri svojih dvajsetih letih sem potoval po Srbiji in našel prvega Indiana Scouta, ki sem ga prodal, ko sem začel graditi hišo. Takrat se me je dotaknilo in od takrat me zanima le Indian. Približno vsako leto sem pridobil po enega. Danes imam kakih petintrideset Indianov. Prve sem našel o Jugoslaviji.
MiG: Kako žalostni so bili ti najdeni Indiani in od kod znanje, da ste jih lahko obnavljali?
SR: Zelo. Najdeni so bili v Srbiji. Bilo je primerljivo temu, kar lahko najdeš na Kubi, ko je vozilo le lupina, ostalo je vse uničeno. Restavriranje je potekalo komplicirano, ker ni bilo ebaya in podobnih zadev. Zato si moral iskati kose po evropskih sejmih. Prvi motor mi je vzel največ časa in ko sem ga končal, bi lahko kupil enega in pol že obnovljenega.
Jaz sem si v bistvu mojstre šolal. Mojstre, ki so delali zame, sem vsako jutro obiskal, prinesel sem literaturo, dele, pogovorili smo se, ukvarjal sem se z logistiko. Oni so se priučili.
Internet, tam po letu 2000, nam je močno olajšal življenje, ker se je kar naenkrat dalo najti vse. Ampak tudi razni ebayi so se sedaj spraznili.
MiG: Imate lepo število motorjev. Kolikor zadeve poznam, so nekateri mojstri strašno počasni. Vaš projekt restavriranja bi lahko trajal sto let!?
SR: Ja, ampak sem se zadeve lotil drugače. Delal sem po tri motorje naenkrat. Če sem na enem obstal, ker nisem imel delov, se je delalo na drugem. Od teh mojstrov pa sem želel, da so dnevno delali samo zame, ne pa na »ko bom imel čas«! Kot bi bili v službi.
MIG: Za tak obsežen hobi in strast moraš imeti tudi v družini somišljenika, da ti dovoli vse to vleči na kup!?
SR: Ta zgodba je verjetno povsod ista. Ko sem padel noter, sem se totalno zadolžil. Ko je bilo v Indianu že toliko ene strasti, je kazalo, da bova šla z ženo narazen. V tistem obupu sem se odločil, da en motor, tistega, ta prvega, prodam. Prodal sem ga takoj in za dosti več, kot sem mislil, da ga bom. S precejšnjo muko sem vajo ponovil še dvakrat in je tudi žena skapirala, da je lahko strast tudi služba in da ni več nevarno.
MIG: Do nedavnega ste imeli motorje razstavljene v Dubrovniku!? Tudi tu ste storili korak naprej, ko motorji niso več skriti, pač pa jih svetu pokažeš.
SR: Dubrovnik je bila zelo zanimiva zgodba. Ko sem prišel dol, sem dobil v trenutku status hrvaškega tehničnega muzeja. Mediji, novinarji so me zelo dobro pokrivali. Tam se je skozi nekaj dogajalo. Poleg je bil Hard rock cafe. Ampak Dubrovnik je predaleč in zadeva je zato predraga, pa tudi odnos do teh mojih motorjev sem nekako zgubljal, ker so bili predaleč stran.
MIG: Ocenjujem, da je bil tole za slovenske razmere precej drzen korak: postaviš objekt in v njem narediš muzej motorjev ene same znamke!?
SR: S tem nimam nič. Trije lastniki gostinsko-hotelskega kompleksa Grof so se začeli ukvarjati tudi z moto turizmom in so prišli na idejo, da bi meni postavili ta del objekta, ker njih to zelo zanima. Zagotovo bo evropski moto turist prej izvedel zanje, če je zraven tudi muzej. V treh, štirih mesecih je bil muzej pod streho.
