Že res, da sem se pri svojih petih križih na hrbtu že dodobra odcepil od off-road užitkov. A vseeno sem se že nekaj let spogledoval s saharskimi turami, ki jih že kakšnih petnajst let vodi kolega Tilen Gabrovšek pod imenom Desert Soul Adventures.
Skorajda sem že pozabil, kako sem kot dvajsetletnik sanjal o poti okoli Sredozemlja. Kako sem si v Tunisu in Maroku z GS-jem in Varaderom sanjavo predstavljal, da sem najmanj asistenca dakarskim tekmovalcem, če ne kar eden od njih. Pa me je letos usekalo in sem si rekel: »Blaž, izpolni si vendar željo in si privošči konkretno vožnjo čez sipine. Okusi vendar puščavo!« Pa sem šel s Tilnom v Tunis.
V pesku praznil glavo: Blaž Črnivec
(članek je bil objavljen v reviji motoSI št. 121 – dec. 2025)
Stojim z motorjem, zakopan v vrh sipine.
Kamorkoli pogledam, en sam pesek!
Zadihan, z izsušenimi usti in s peskom v očeh pomislim: »Kakšen spokojen pogled!« Kot bi gledal v zaustavljeno sliko nevihtnega razburkanega morja. Sipine so bile kot zamrznjeni valovi, le da jih je sonce pobarvalo v tople rjave odtenke. Občutek je bil neverjeten. Zavedel sem se, kako me je to pomirilo in blagodejno vplivalo na moje telo. Fizično sem bil na tleh, toda glava je bila bistra kot še nikoli. Fokusiran sem bil samo na eno stvar – na preživetje tistega dne.
»Tu ni zajebancije,« nas je opozarjal Tilen: »Tu ne pride nobena Toyota zraven! Zato ni prostora za poškodbe!« V nekem trenutku sem pomislil, kako ni prav nič pomembno ali vredno, kaj je storila neka vlada, kaj je tvitnil Trump in katera firma bo odpuščala delavce. Tam sem moral razmišljati le o tem, da imam dovolj vode in kruha, da se tekom dneva prebijem čez sipine do naslednje vasi. Telefon? Internet? Tega ni. V tistih nekaj dneh sem šele ugotovil, kakšen zlovešč strup sta ta dva. In kako ti lahko njuna odsotnost očisti možgane. Toda počasi – do tega trenutka je bilo treba priti! In to ni bilo lahko.
TO JE TEŽKOOO!
Kar na začetku naj povem, da sem si po koncu drugega dne naše vožnje povsem izpraznjen rekel: »Zarezal si v predebelo štruco. Tega ne boš zmogel.« Uvodni del je bil namreč makadamsko skalnat in deloma peščen off-road, s hitrimi in počasnimi odseki, spusti in vzponi, na katerem smo bili prav vsi od 12-ih udeležencev vsaj enkrat, raje pa še večkrat na tleh. Čez melišča nas je odnašalo, mešanica trde in mehke podlage pa je marsikoga pahnila čez krmilo. Udarce skal, lukenj in neravnin so amortizirali križ, komolci in kolena. Telo trpi. Še posebej, ko je bilo treba v klancu na melišču dvigniti sicer lahko Husqvarno FE450. A tistih dobrih 100 kg se je zdelo kot tona in srčni pulz je bil v trenutku na maksimumu.
Z Djerbe smo se prepeljali do našega pravega štarta v Matmati, kjer se nam še sanjalo ni, v kaj se spuščamo. To je namreč mala gorska vasica na južnem obrobju podaljška vzhodnega dela gorovja Atlas, znana po berberskih bivalnih luknjah v skalah, kamor te popeljejo vse znane svetovne turistične agencije. Tu prodajajo tudi ogled scenografskega območja, kjer so snemali Zvezdne steze. Zato je kar nekaj turistov, ki jih pripeljejo z avtobusi in jih nato s terenskimi Toyotami zapodijo tja do roba puščave.
Mi smo šli drugače. Usekali smo jo direkt izpred hotelskih duri v pesek – kar tako, počez. Preko gora, po trdih makadamskih poteh, ki so se večkrat spremenile v enosledno pot čez kamenje, marsikdaj pa so enostavno izginile. Brez vodnika Tilna in poznavanja območja bi bila to misija nemogoče. Posebej nas je opozoril na ogromne jame v tleh, v katerih si Berberi izkopljejo luknje za bivanje. Lahko imajo premer tudi 10 metrov in so globoke tja do 7 metrov. Če si prehiter, je dejansko ne vidiš in mimogrede pristaneš na dvorišču berberske družine.
TUNIŠKE SIPINE SO NAJTEŽJE
Ko smo se izvili iz gorovja, smo se usmerili v ravninsko puščavski del proti puščavskemu mestecu Douz, kjer so ena od vrat v Saharo. Tilen je izbral tako pot (če ji sploh lahko tako rečem), ki se je konec dneva zaključila s kakšnim kilometrom ali dvema pravih sipin. Tu smo se prvič seznanili z nepredvidljivostjo sipkega peska. Tuniške sipine veljajo za najbolj zahtevne v Sahari. Niso visoke in med vrhovi so kratke razdalje. Zato so tehnično zelo zahtevne, saj moraš stalno paziti na doziranje plina in konstantno uporabljati sklopko. Poleg tega moraš paziti na položaj telesa, ki je precej bolj pomaknjen nazaj kot običajno. Zato trpita hrbet in križ. Brez izjeme smo se zapodili v tistih nekaj peščenih vrhov in se praktično vsi zakopali v mehko podlago. Izmučeni od celega dne stanja na stopalkah smo sopihajoče obračali ležeče motocikle in jih dvigovali. Pa ponovi vajo na naslednjem kuclju. Pravi oddih je bil, če si uspel motocikel pri ponesrečenem vzponu obdržati pokonci ali pa se vsaj malo obrniti nazaj dol.
»Ne speljuj v klanec v sipino, ker to ni mogoče!« se je drl Tilen, ko si le kak meter pod vrhom želel s plinom in s curkom peska za seboj vseeno priti na vrh. »Eh, ni bližnjice!« si zasopihaš, vržeš motocikel na tla in ga za prednje kolo vlečeš po pesku tako, da nos obrneš navzdol. Pri tem seveda izpuhti skoraj vsa tvoja energija, kar je še premoreš.
Toda naslednje dni, ko sem se nekako naučil boriti s sipinami, se mi je pisala poezija. Pričel sem uporabljati lahkotnost 450-kubičnega motorja in odlično delovanje vzmetenja ter osnovna načela fizike, tako da sem v kombinaciji s pravilno držo na motociklu z lahkoto osvajal vrhove. To je bil neprecenljiv, zmagoslaven občutek, neprimerljiv s čimerkoli na svetu.
HAMAM – JAVNI TUŠI
V Douzu nam je Tilen pripravil presenečenje, ki ga ne bom nikoli pozabil.
»Bi šel kdo v hamam? To so njihovi javni tuši. Za tiste, ki nimajo doma kopalnic.«
Seveda smo bili za in kar je sledilo, tega si nisem mogel predstavljati niti v sanjah! Veste, razne turistične »hamame« v okviru lepotilnih salonov v hotelih prodajajo tudi agencije po vsem svetu, ampak nimajo nobene zveze s tem, kar sem videl tam. Že lokacija je bila strašljiva. Z vseh strani potolčen taksi nas je v temen večer odpeljal po čudnih, na pol makadamskih, ozkih ulicah, brez kakšne obcestne razsvetljave. Arabci, moški, so se družili v gručah in ko smo med nekimi malimi hiškami izstopili, so nas zabodeno gledali. Nikoli se ne bi tja pripeljal sam. Tilen se je dogovoril z gospodom na vratih – zavit je bil v ogrinjalo – in nam razložil postopek. Najprej greš v hladno sobo, kjer se preoblečeš v kopalke. Genitalij ne kažeš, ker je to žalitev. Potem stopiš mimo vezne sobe s tuši, vzameš vedro in iz dveh pip, krop in mrzla, napolniš mešanico, ki ti temperaturno ustreza. Potem greš v toplo sobo, kjer si malo odpočiješ in kar hitro smukneš v vročo sobo. Ta je pravzaprav zelo vlažna in vroooča savna, kjer mogoče zdržiš slabe pol ure. Potem se vrneš v toplo sobo, kjer si privoščiš masažo, peeling ali pa samo počivaš.
Pa boste rekli, kaj pa je tu posebnega? Vam poskusim orisati situacijo. Recimo, da je imela vsaka soba kakšnih 40 m2, strop je bil nizek, osvetlitev slaba, notri pa … vsaj 50 moških in otrok v kopalkah vsak s svojim vedrom. Moški so sedeli po tleh in na improviziranih sedalnih površinah v savni ter v topli sobi in kramljali, se masirali, drgnili po ramenih in hrbtih … Dva sta v topli sobi stalno masirala druge, tudi otroke. Najbolj hecno pa je bilo videti očete, ki so položili svoje otročke na keramična tla, pokleknili preko njih in jih bodisi masirali, krtačili, umivali … Otroci so imeli široke nasmehe na ustih in so vidno uživali. Tudi po 15 minut se je oče ukvarjal z njim, ko ga je nato obrnil na drugo stran. Otroci so potem tekali po vodo in se škropili, hodili po sobah in se tuširali. Pri pipah za krop in mrzlo vodo je bila prav vrsta. Nobene tišine. Zvok tušev, pip, otroškega govorjenja in moškega kramljanja je napolnil male sobe. Jaz sem samo strmel. Tega vam ne bo pokazala nobena turistična agencija.
KSAR GHILANE – OAZA NA ROBU SAHARE
Idilična, najjužnejša tunizijska oaza Ksar Ghilane je prav na robu puščave in je poleg Douza tudi opredeljena kot vrata v Saharo. Kakšnih petdeset nomadskih družin tu skrbi za palme, ki se šibijo pod težo datljev in za ovce. Nekateri od njih imajo kamele, s katerimi popeljejo turiste na kratek izlet po sipinah. Drugi se ukvarjajo z izposojo štirikolesnikov in vas prav tako malo zapodijo v pesek. Nekaj je hotelov, nastanitev, kampov in restavracij. Najdete tudi takšno s pivom.
S terenskimi vozili vas na vrata puščave pripeljejo s severne strani, po sicer grdem asfaltu, kamor pa pripelje tudi osebno vozilo ali avtobus. Mi smo prišli z jugozahodne smeri skozi nacionalni park Jbil, naravnost preko sipin, od koder se pride le še s kamelami. Parkirali smo se v kamp in dve noči prespali v že postavljenih nomadskih šotorih, ki so bili znotraj obloženi z debelimi arabskimi zavesami. Elektrika je na razpolago le dve uri zjutraj in dve ali tri ure zvečer. Internet sicer je, a ne lovi prav dobro. In ponoči je mrzlo! Novembra to pomeni malo nad lediščem. Zato je bila dobra spalna vreča odlična investicija. Taka, da zmore udobje pri vsaj 6 °C.
Glavna atrakcija je naravni izvir tople vode sredi oaze, v kateri smo se tudi okopali. Voda ima namreč zagotovo več kot 30 °C, saj sem se sam namakal v njej skoraj uro, pa bi se lahko še dlje. Sicer ima vonj po žveplu in na gladini tu in tam plavajo alge čudnega videza, vendar je voda bistra in prijetna.
Kakšen kilometer stran so ruševine stare rimske utrdbe Tisavar, zgrajene v prvem ali drugem stoletju našega štetja. Do tja pelje pot preko sipin, kamor te peljejo s štirikolesniki ali kamelami.
Vse skupaj je resnično vredno obiska in razmišljam, da pripeljem sem otroke na malo drugačen oddih. Žal pa vso to idilično eksotičnost kvarijo smeti. Kot povsod v Tunisu, je namreč v okolju ogromno svinjarije, čim ste na območju, kjer biva tudi človek. Očitno komunale ne poznajo. Plastenka se namreč odvrže na tla, kjerkoli pač si. Ti kupi embalaže in ostalih smeti kazijo podobo narave do obisti. Prav žalostno je videti. Ponekod zaradi tega tudi smrdi. Tunizija se žal sooča tudi s problemom odlaganja nevarnih kemikalij. Vprašanje je, kam gredo vsi uradno oddani odpadki iz vseh naših »civiliziranih« držav?
Na srečo na sipinah, kjer smo se vozili, ni ljudi in plastenk. In tudi mi smo se držali pravila, da smo vse smeti odnesli s seboj.
