Peter Podgoršek – Ferek
Iz revije motoSI št. 108 (maj – julij 2023)
V globoki, blatni kolesnici motocikel za hip obstane. Ob speljevanju se sprednje kolo povzpne na greben, zadnje v kolesnici deloma izgubi oprijem, motocikel se na mestu obrne za 180 stopinj in pade na bok. Povsem nedolžna nesreča pri hitrosti 0 kilometrov na uro.
Sopotnica je imela nogi na tleh in ob padcu se je desna znašla pod stranskim kovčkom. Kljub mehkemu terenu je teža polno naloženega motorja z voznikom vred naredila hudiča! Visoki škornji niso preprečili zloma. Čeprav laikom nam je takoj jasno, za kakšno poškodbo gre. Ponesrečenko namestimo v udoben položaj, škornja se ne dotikamo, bolečina je izjemno huda. Kaj pa sedaj?
Zgodba, ki sledi, predstavlja izključno našo izkušnjo, od katere pa se lahko marsikdo kaj nauči. Verjamem, da ima vsak motorist popotnik sklenjeno eno izmed zavarovanj, ki mu lahko v tujini zagotovi primerno medicinsko oskrbo. Kaj zavarovalnica ponuja, kako se ob nesreči odzovejo, kaj je naša dolžnost, kako naj ravnamo … Nas z vsemi temi vprašanji seznanijo ob sklenitvi zavarovanja? Ali vsi preberemo pogoje in drobni tisk?
Začel bom s svojim, na srečo sicer nepreverjenim mnenjem: zagotovo je reševanje takšnega nesrečnega primera nekje na urejenih cestah EU razmeroma enostavno. Kaj pa v tretji državi, daleč od civilizacije? Predvsem NE ponovite napak, ki sta jih naredila naša ponesrečenka in njen spremljevalec, kljub dejstvu, da sta želela le najbolje in da je imela ponesrečenka sklenjeno najdražje možno mednarodno zavarovanje, ki pokriva celoten planet.
Kot vodja potovanja in neposredni opazovalec sem našo izkušnjo zapisal ne da bi se poglabljal v pravne člene zavarovalniških pogodb, niti nisem v to debato vključil nobenega pravnika ali svetovalca. Tako je pač bilo.
Vrnimo se v gruzijsko visokogorje na sončen avgustovski dopoldan.
Najbližja zdravstvena ustanova je daleč v dolini, v Mestiji, 40 kilometrov stran. Ivek, ki je vozil motor, pokliče Slovenko, ki tam živi in ji predstavi situacijo. Njeno znanje gruzijskega jezika brez težav aktivira prvo pomoč in v dobri uri je posebej prilagojen veliki terenec s 3-člansko medicinsko ekipo pri nas. Ponesrečenko oskrbijo in jo odpeljejo v dolino.
Intervencija je bila hitra, a naredili smo prvo, pomembno napako. O dogodku nismo obvestili zavarovalnice! Mednarodno asistenčno telefonsko številko bi bilo dobro poklicati takoj ob dogodku, vsa nadaljnja ravnanja ter komunikacijo prevzame v tem primeru zavarovalnica.
Naša skupina nadaljuje pot proti prelazu in se na drugi strani uspešno spusti v dolino proti mestu Tsagieri. Ivan se seveda z motociklom za reševalnim vozilom vrača nazaj proti Mestiji. V zdravstvenem domu ju pričaka naša prijateljica in njen mož, domačin; težav s komunikacijo zato ni. Poškodovano nogo za silo oskrbijo. RTG-slikanje žal pokaže kompliciran spiralni zlom golenice, ki pa ga v tej ustanovi ne morejo naravnati. Nujen je transport v osrednjo bolnišnico, v 220 km oddaljen Kutaisi. Ker z dodatnim reševalnim vozilom, ki bi bilo primerno za tak prevoz, zdravstvena ustanova v Mestiji ne razpolaga, Ivan na lastne stroške najame taxi – kombi s šoferjem. Za spremstvo se ponudi naša prijateljica prevajalka ter njen mož in ponesrečenko, omamljeno od protibolečinskih injekcij, odpeljejo proti bolnišnici. Žal se v želji po čim hitrejši pomoči nihče ne spomni, da bi bilo morda pametno o nesreči obvestiti kontaktni center zavarovalnice.
Po dobrih osmih urah naporne vožnje je ponesrečenka sredi noči sprejeta v bolnišnico v mestu Kutaisi. Ivan in spremljevalca se nastanijo v bližnjem hotelu. Naslednji dan je jasno, da bo potrebna operacija. Lahko jo izvedejo tam ali po transportu v domovini. 24 ur po nesreči in 280 km stran od kraja nezgode Ivan pokliče kontaktni center zavarovalnice in takrat asistenca steče.
Sprejeta je odločitev, da bo kirurški poseg izveden tam. Brez denarnega nakazila od zavarovalnice do bolnišnice pa seveda operacije ne bo. V EU najbrž težave ne bi bilo. Naša zavarovalnica pa v Gruziji predstavništva nima in nakazilo je lahko izvedeno le preko predstavništva v Rusiji, ki pa ima zaradi sankcij nekoliko blokiran finančni promet z EU. Vsaj takšna je razlaga, zakaj se na transakcijo denarja čaka nekaj dni. Ko nakazilo prispe, je operacija izvedena takoj.
Šlo je za precej kompliciran poseg in še teden dni bo trajalo, da bo ponesrečenka sposobna za polet v domovino, seveda ne v normalnem letalskem sedežu, ampak v takšnem, ki omogoča horizontalni položaj poškodovane noge. Zdravniki svetujejo medicinsko spremstvo.
V tednu dni rehabilitacije je komunikacija kar precej otežena, saj poteka v slovenščini, angleščini, ruščini in gruzijščini: med zavarovalnico v Sloveniji, ki zgolj trži mednarodni produkt, sedežem zavarovalnice, ki ga dejansko ponuja, medicinskim osebjem v bolnišnici, ponesrečenko v bolniški sobi in spremljevalcem Ivanom, ki biva v hotelu in zaradi strogih kovidskih ukrepov ne more prav pogosto vstopati v bolnišnico. Težko predstavljivo. Medicinsko osebje polega svojega jezika govori le rusko, angleško pa za silo le en zdravnik. Ivan najame prevajalca, ki pa seveda v bolnišnico sploh ne sme vstopiti.
Naša ekipa je medtem že doma in osebno skušam nekoliko pomagati na daljavo pri zahtevni komunikaciji med vpletenimi. Kako zdaj domov? Zavarovalnica omogoča povratek v domovino ponesrečenki in enemu spremljevalcu. Če bo to njen partner Ivan, medicinsko spremstvo odpade. Zaradi posebnih zahtev namestitve med transportom, je možen le polet z letalom, ki v 1. razredu, omogoča vodoravno namestitev poškodovane noge. Posebno letalo ali helikopter glede na vrsto poškodbe ne pride v poštev.
Po tednu dni usklajevanj in konzultacij med zdravniki je odrejen prevoz z medicinsko ekipo do letališča v Tbilisiju, a le za poškodovanko. Oba sicer prejmeta letalski vozovnici za 1. razred. Ivan mora taksi zase in za prtljago najeti sam. Medicinskega spremstva na letalu ne bo, saj je to odgovornost sprejel partner Ivan. Na letališču pa se ponovno zaplete. Kljub dejstvu, da je s strani zavarovalnice vse urejeno, varnostni organi na letališču ne dovolijo vkrcanja poškodovanke. Neke konkretne razlage sicer ne podajo, a stališče je jasno: gospa na letalo ne bo vstopila! Otežena »telefoniada« z zavarovalnico, bolnišnico, medicinsko ekipo na letališču in letalsko družbo ponovno steče. Letalo zadržujejo na ploščadi že pol ure po predvidnem odletu, dokler pilot na svojo odgovornost ne zahteva vkrcanja ponesrečenke in spremljevalca.
Na letališču v Varšavi ju takoj sprejme medicinska ekipa in jima ponudi morebitno pomoč med čakanjem na let proti Ljubljani. Ja, v EU asistenca bistveno bolje deluje! Enako je po pristanku v Ljubljani. Reševalno vozilo jo odpelje naravnost v bolnišnico v Slovenj Gradec. Ivan se s prtljago in z lastnim prevozom vrača v Velenje sam. Vsi si končno oddahnemo.
Poglejmo sedaj konkretno finančno plat, ki se je odvila po vrnitvi domov. Katere stroške je zavarovalnica zavarovanki in njenemu spremljevalcu povrnila in česa jima ni? Zdravljenje v tujini, vključno z operacijo in s transportom obeh potnikov domov, je bilo pokrito v celoti. Pri vseh ostalih stroških, ki sta jih imela, pa se je zadeva nekoliko zapletla. Zavarovalnica je zahtevala račune vseh storitev, povezanih s škodnim dogodkom. Teh pa v Gruziji preprosto ni mogoče dobiti. Čisto konkretno: najem taxi kombija za prevoz iz Mestije do bolnišnice, plačilo prevajalca, plačilo hotelskih nočitev za spremljevalca in prevajalca, strošek taxi prevoza do letališča … Po večmesečnem trudu, prošnjam, zahtevam in pomoči naše prijateljice ter prevajalke v Gruziji, nam je uspelo dobiti in zavarovalnici predložiti le delni račun za taxi Mestia – Kutaisi, delni račun za hotel – samo za spremljevalca Ivana (ne pa tudi za prevajalca) ter delni račun za taxi Kutaisi – letališče Tbilisi. Omenjene račune je zavarovalnica refundirala. Povrnila je tudi strošek telefonskih klicev in sicer na podlagi izpisa klicev mobilnega operaterja.
Zanimivo je tudi, da zavarovalnica ne plača strošek prevajalca ali prevajanja, bi pa po njihovih besedah pokrila odvetniške stroške. Če bi Ivan to vedel, bi zagotovo v Kutaisiju za vso komunikacijo najel kakšno pravno pisarno in se ne bi s tem ubadal sam ob pomoči prevajalca. Tudi stroške kovid testiranj, kar je bilo treba opraviti ob vsakem vstopu v bolnišnico, zavarovalnica ni povrnila.
Nauk naše neljube dogodivščine je razmeroma enostaven. Če bi v trenutku nesreče poklicali asistenčno številko zavarovalnice in se ravnali izključno po njihovih navodilih, bi bil zagotovo pokrit znatno večji del stroškov, sicer ob morda nekoliko daljši intervenciji.
Postavlja pa se mi neljubo vprašanje, na katerega upam, mi nikoli ne bo treba iskati odgovora. Naš dogodek se je zgodil v razmeroma urejeni, civilizirani državi, na meji med Evropo in Azijo. Kaj pa če bi se nekje v nerazvitem svetu Afrike, Azije, Amerike?
Sicer ustno pojasnilo predstavnika zavarovalnice se glasi nekako takole: V kolikor zavarovalnica zaradi specifičnih razmer na terenu ali geopolitične situacije ne more izvest reševanja, bo prevzela intervencijo in poškodovano osebo takoj ko in kjer bo to mogoče. Povrnila bo tudi vse stroške, ki bodo do takrat nastali. Seveda na podlagi potrdil in računov in tu se bo najverjetneje zapletlo. Gotovina »na roko« bo najbrž najpogosteje v tistem svetu edina opcija.
Kdor se podaja v take kraje, naj si ob sklenitvi zavarovanja vsekakor vzame čas, preštudira člene, uredi osebni sestanek z odgovorno osebo zavarovalnice in ne samo z agentom ter se temeljito pozanima, kako ravnati in česa vsega bo deležen ob morebitnem nesrečnem dogodku.
Konec dober, vse dobro! Brez sklenjene medicinske asistence pa se vsekakor ni vredno podati na pot!
