Ines Pezić, za motoSI št. 91
Raj za ljubitelje neokrnjene narave. Divjih zalivi, stare ribiške vasi, zavite gorske ceste in čudovite soteske bodo na goratem francoskem otoku razlog za pogoste počitke in uživanje v razgledih. Če si boste zraven privoščili še narezek iz domače salame in ovčjega sira, bo izkušnja nepozabna.
Pravijo, da je Korzika danes to, kar je bila Sardinija pred 30 leti.
Ker sem dodobra spoznala oba otoka, tako Sardinijo kot Korziko, ju lahko primerjam tudi z današnjimi očmi. Turizma (in gneče) je na Korziki precej manj, ljudje so bolj zadržani, ceste so praviloma ožje in bolj luknjaste, stroški življenja so višji, ampak priznam, da še nikjer nisem tolikokrat obsedela ob ugasnjenem agregatu in samo uživala v tišini in naravi.
Korzika je za motorista najbolj prijetna od maja do septembra, ko je vreme najbolj stabilno. Najkrajša pot s celine je plovba iz mesta Livorno, traja od štiri do pet ur. Razen ozkega priobalnega pasu je Korzika predvsem gorata, kar poleg motoristov privablja številne pohodnike in kolesarje. Kulturno in zgodovinsko zanimive točke so mesto Bonifacio, Corte, Napoleonovo rojstno mesto Ajaccio, z nekaj več volje in pešačenja tudi svetilnik v Ille Rousse in mesto strmoglavljenja Adriinega letala leta 1981. Jeseni sem na poti po otoku srečevala večje organizirane skupine kolesarjev, starodobnih in novih športnih avtomobilov, katrc, celo skupina na Vespah se je našla.
Že ob prihodu so me očarale bele pečine, ob katerih je na samem jugu zrastlo mesto Bonifacio, kjer se ustavi trajekt. Peščene plaže na poti proti Ajacciu so se izkazale za vetrovni raj za deskarje in kajtarje, poležavanje v topli mivki pa je bilo kljub solidnim temperaturam zgolj pobožna želja – zaradi vetra mi v opremi ni bilo prav nič vroče.
Ovinki so, dirkali pa ne boste
Na začetku me je presenetila krasna cesta; široka, ovinkasta, brez lukenj, čisto drugače, kot se je pred leti pritoževal pikolovski prijatelj. Ko sem zavila z glavne ceste poiskat turistično znamenitost, pa mi je postalo jasno, da lahko široka cesta hitro preide v ozko, s peskom posuto cestico s flikami v stilu 250 odtenkov sive. Še bolj zanimivo pa se mi je zdelo, da se je ta pot – čeprav sem ves čas ostajala na cesti iste oznake in kategorije – iz zmahanega kolovoza kar naenkrat prelevila v čisto desetko. Čez pet kilometrov se je ponovno spremenila v ubogo revše in nato v nekaj srednje znosnega do prihoda nazaj na transverzalo. Med raziskovanjem tako nikoli nisem vedela, ali naj obrnem in poiščem boljši prehod ali naj še malo potrpim; praktično ves čas pa sem lahko vozila po asfaltiranih poteh. Edina cesta, kjer se je res škoda peljati, ker ni niti razgledna niti ovinkasta, je med Bastijo in Solenzaro (Porto-Vecchio) na vzhodni strani otoka.
Otok je relativno majhen, vendar je potrebno za načrtovanje upoštevati, da je povprečna hitrost zaradi razmer nizka. Za 300 kilometrov vožnje s postanki računajte na ves dan.
Najlepši del Korzike pa je zame notranjost otoka. Granitna pobočja so edinstvena in so drugačna kot pri nas. Središče tega dela je mesto Corte, iz katerega se lahko odpravite v najbolj znano sotesko Restonico. Zelenje iglavcev in gromozanske gmote sivega granita pričarajo osupljivo idilo.
