Ana Mihelič Ivančič, za motoSI št. 100 (oktober 2021)
V zadnjih letih učitelji vožnje, ocenjevalci in CPP-predavatelji opažajo razlike v generacijah kandidatov za kategorijo A.
Učitelj vožnje Boris Velušček kandidata vedno najprej povpraša, zakaj sploh dela izpit. Odgovori velikokrat presenetijo: »Ker se mi ne da več sedeti zadaj, ker ima prijateljica motor, ker me je fant napotil, ker bi rada dobro izgledala itd.«
Velušček poudarja: »Takoj jim povem, da je potrebno imeti do motorja strahospoštovanje. Velikokrat me tudi preseneti, kako malo pozornosti posvečajo sami opremi … čelada se še najde, za obutev pa ni bilo več denarja … Mislim, da se premalo ljudi zaveda, da motor spada v kategorijo, ki je nadstandardna in ne ‘nujno obvezna’, kot je to recimo avto.«
Štefan Starbek, že 24 let ocenjevalec kandidatov na vozniških izpitih, opaža dve bistveni spremembi v zadnjih dveh desetletjih, in sicer v starosti in spolu kandidatov – včasih so izpit za motor opravljali predvsem mladi fantje, stari med 18 in 20 let, zdaj pa je povprečna starost kandidatov med 35 in 40 leti, od tega jih je polovica žensk. Po njegovem opažanju pa ženske kandidatke baše višina, saj se jih večina, kljub nizkim šolskim motorjem, tal dotika samo s konicami prstov, kar pa za samozavest in nenazadnje tudi za samo varnost ni najbolje.
Boris Velušček ugotavlja: »Glede izkušenj z vožnjo motorja se mi zdi, da moški v večini pridejo z neko kilometrino, medtem ko dekleta štartajo z nule. Tukaj vidim prednost v štirih urah, ki jih je po novem programu treba obvezno prevoziti na poligonu, ne na cesti. Glede same motorike pa sem prepričan, da je vsako leto slabše, kar se kaže na vseh kategorijah, ne samo A. Ljudje se vse manj gibamo in gledamo v telefon. Ja, velikokrat kandidata že po hoji in po gibih oceniš, kako mu bo načeloma šlo. Samo to po navadi zelo hitro izgine. Lep pokazatelj je že prva vaja na poligonu, potiskanje motornega vozila, kjer imajo nekateri že veliko težav … že samo, da se spravijo na motor, nekaterim kandidatom predstavlja velik izziv. Tukaj bi rad izpostavil, da veliko kandidatov naredi prej ali slej nek »preboj«, kot ga sam rad imenujem (nekje med 10. in 16. učno uro) in potem je vse lažje, zanj in za učitelja. Najbolj pa me presenetijo kandidati, ki jim na začetku res ne gre, potem pa nekega dne doživijo uvid in se prelevijo v dobrega motorista. Spomnim se kandidatke, s katero sva začela v mesecu maju in sem bil prepričan, da tisto sezono ne bova končala programa. No, pa sva ga in v avgustu je že lepo švigala pa Dolomitih in še v isti sezoni prevozila 4.000 kilometrov.«
Tudi Tomaž Štrajhar, učitelj vožnje v Avtošoli Ježica, meni, da kandidata ne moreš takoj popredalčkati: »Takoj na začetku ne moreš 100 % reči, kateri bo naredil, kateri pa ne. Prej ali slej naredijo vsi. V moji osemletni inštruktorski dobi mi je samo ena kandidatka sredi programa (imela je že okoli 35 ur) odpovedala in ni več prišla vozit. Res pa je, da če kandidat prej, v mladostniški dobi ne vozi APN-ja, bo sedaj rabil cca. 50 ur, da bo obvladal program za izpit. Se pa najdejo tudi izjeme, ki to prej obvladajo in se po 25 do 30 urah prav solidno peljejo.«
Roman Strehar, predavatelj CPP-predpisov in učitelj vožnje za vse kategorije v Avtošoli Ježica ugotavlja, da je trenutno moderno, da si 40-letnice zaželijo imeti izpit za motor, pridejo pa popolnoma nepripravljene, kot da ne bi znale voziti niti kolesa, a pravi učitelj vožnje se potrudi in prilagodi vsakemu kandidatu posebej.
