Mitja Gustinčič: DO KONCA

Tokrat Mitja Gustinčič, urednik revije motoSI prav res do konca … Lahkotno večerno branje s številnimi anekdotami in prigodami iz motorizma in avtomobilizma, ki so se nabrale v njegovi novinarski karieri. Obljubljamo veliko smeha pa tudi kakšno malo manj zabavno razkritje izza kulis …

Obseg: 272 strani
Format: 130 x 190 mm

Nekaj izvlečkov iz knjige:

“Celo na poročno noč sem svate peljal na rally, na Planino, na ride gledat nočni brzin’c. Ni vsak dan dirka za državno prvenstvo. Nepozabno so mi zamerili, ko smo tam na travniku prezebali z nageljnom v gumbnici.”

…

“Čez tisoč kilometrov. V eno smer je to skoraj dvajset ur v avtomobilu brez klime, samo s sendviči in z lulanjem na hitro roko. In s polnim avtom francoskih sirov, ki sva jih prejšnjo noč pustila v avtu.
Ti prasica kako je najin Golf zjutraj zaudarjal po fajn shojenih in ene tri mesece namočenih štunfih, po nikoli oprani delavski obleki, po prešvicani zidarski pazduhi … francoski sirčki!
Tisti vonj se je zavlekel v obleko, v kombinezon. V Ljubljani so v avtopralnici skušali rešiti, kar se je dalo, pa so zato obesili na vsaka vrata po eno dišečo smrekico. Ojoj, tistega zlitja vonjav se pa zares ne da opisati.”

…

“Nekega vročega dne sem v gradbeni pisarni muko mučil z dolgočasnimi obračuni, ko se je pred izložbo ustavil zeleno-rumeni 2002 tii. Verbič in Lisjak. A greš v Brno, na svetovno, sta rekla kar z vrat. Cigareta je ostala v pepelniku.
Brez ščetke, brez frišnih gat, le z nekaj denarja v žepu smo oddrveli mimo Dunaja v Brno, še na ta staro, ulično progo.
Tam v gradbeni pisarni jim seveda ni bilo čisto nič jasno. Čik je dogorel na mizo, moja stoenka je samevala tri dni pred pisarno. Prepričani so bili, da zgoraj v bloku kakšno natepavam.”

…

“Za finale smo šli pa na terensko vožnjo ob ograji letališča, po blatnem makadamu, cik-cak med lužami, seveda v stoje. Zdelo se mi je, da nekateri policisti nekaj preveč cincajo tam spredaj. V hipu mi je zavrela kri. Odprl sem plin pa wrooom mimo vseh po desni v dolgo lužo. Moj motor se je tisti hip na glavo potopil v blatno brozgo, ki je bogato brizgnila celo ven med števci in na krmilo … motor je samo še kolcnil in umolknil … slišal sem brbotajočo vodo, ki je zalivala izpušno cev … čutil sem vodo, ki je lezla pod hlačnice mojega goreteksa in višje, višje … nogi pa sta se mi vdirali globoko v židko blato. Cvet slovenske prometne policije se je v smehu sparkiral naokoli tiste moje mlakuže. Počutil sem se kot raca mlakarica.”