*
– Gordi, ampak ti si res dobro videti!
Nekaj je žarelo iz nje. Nekaj je bilo drugačnega. Šla sva na nedeljsko kosilo v gostilno gor na Zaplani in tam mi je razložila, kako je letos končno potovala. Z motorjem, odpeljala se je dol proti Turčiji pa čez Gruzijo v Rusijo in potem čez Kazastan, Uzbekistan, Tadžikistan v Kirgizistan. In seveda ponovno domov. Svilna cesta – Zvone, veš, kako je meni to vedno zvenelo … svilna cesta! In pamirska cesta, Pamir Highway; to so bile sanje, desetletja predolgo samo sanje.
Dva meseca in pol ter 18.000 kilometrov je bila na poti. Nič posebnega navsezadnje, pred šestimi leti sem to enako naredil tudi jaz.
Nič posebnega!
Ampak jaz sem navsezadnje motorist, svetovni popotnik, skorajda že frajer, krščenduš! Gordi pa je (skoraj) babica, ki je pred osmimi leti naredila izpit, časa za hece pa tudi po tistem ni bilo. Z najstnikoma v hiši in z mamo nekaj sto metrov stran, po možganski kapi na vozičku in le napol pokretno. In imela je službo: banka, papirji, številke, plača le enkrat mesečno. Vsak dan se je iz male vikendice na Zaplani vozila v Ljubljano ter nazaj. V največji gneči, včasih po uro in pol v eno smer! Česarkoli bliže mestu si ni mogla privoščiti.
Ne, ni bilo časa za motor! Še dobro, da je Gordi mati Tereza; tako sem jo klical davno tega. Bila je ena tistih redkih duš, za katere dobiš občutek, da so ustvarjene za reševanje sveta. In za pomoč drugim; komurkoli, da le pomagaš. Ker drugače je življenje brez veze, tako sem jo uspel razumeti tudi zdaj, dve desetletji kasneje.
A Gordi se zaveda tudi tega, da živi samo enkrat. Stara je sedeminpetdeset let, dvakrat ločena in z življenjem, ki počasi polzi skozi čas. Kot sipina v puščavi in niti eno zrnce se ne bo vrnilo.
Zaveda se.
Vem, kaj govorim. Spoznal sem jo v Indiji, bila je z mano v skupini petnajstih sopotnikov, ko je k sebi stiskala raztrgane otročke z ulice in so se ji čudno svetile oči. Ne smeh, le neka mešanica sreče in popolnega brezupa … Gordi, da ti slučajno ne jokaš?
Takrat je šla prvič zares od doma. Ker so bile življenje pred tem kolesnice, iz katerih ni zmogla, ni znala, ni upala izskočiti. Prva ljubezen pri petnajstih, otrok pri triindvajsetih, prva ločitev pri … kolikih že? In potem, ponovi vajo: druga ljubezen, drugi otrok, druga ločitev po dvajsetih letih zakona in nenadoma … skoraj že stara, sama z dvema sinovoma in z vse bolj nebogljeno mamo.
Ni bilo časa za sanje, kaj šele za potovanja. Življenje se je ovijalo okoli vsega drugega: družina, otroci, obveznosti, služba, krediti, dolgovi. Ločitve, noči samote, neskončne vožnje v službo, skrb za druge in boj za preživetje.
Padala je v brezno. V službi je bilo kot v filmu, ki se ponavlja na tri mesece: klicali so jih v pisarno in … hvala za sodelovanje, izpraznite svoj predal v to škatlo, odpuščeni ste! Ni se ji zgodilo, a brezno in strahovi so postajali vse globlji. Začela je jesti, basala se je z najcenejšo hrano in se, povsem na dnu, ustavila pri stodvajsetih kilogramih:
Hej, punca, se res hočeš ubiti?
Rešila jo je narava. Odkrila je nekaj krasnih ljudi, združenih v društvu Hosta – solahosta.com.
Začela z otroci hoditi med drevesi in se z njimi smejati v svežini mehkih trav. Predvsem pa se je spomnila na svoje sanje: da, potovati hočem! Shujšala je, delala sobote in nedelje, dajala denar na stran. Prekinila varčevanje za penzijo; država ji je vzela dva jurja, njej jih je ostalo pet. A kaj ji bo pokojnina, če je umirala že takrat, na obroke in pri petdesetih?!
Za abrahama si je kupila motor, staro hondico. Pol stoletja na svetu je čas, ko eni dokončno in brez upa zamahnejo z roko: klinc, živel sem pa le! Vse preredki pa se končno zavedo uboštva svojega bivanja in obrnejo življenje v povsem novo smer. In tako je Gordana začela potovati. Ne daleč, le kilometre je nabirala in se zvečer ali čez dan, dva vračala domov. Ne vem, kako je bilo takrat z mamo in s sinovoma, a vem, da je pred odhodom za vse poskrbela in vse uredila. V to ne dvomim!
Pred sedmimi leti se je pridružila skupini motoristov, ki sem jo vodil v Maroko; to je bila po Indiji najina druga skupna pot. Plačevala je na obroke in pogledal sem ji skozi prste; vedel sem, da še nima dovolj izkušenj za tovrstno potovanje. A čutil sem v njej tisti ogenj in ga z veseljem podpihoval.
Šlo je, takrat v Maroku! Skozi blato in prek čudnih poti smo ji nekajkrat pomagali, ampak res čisto malo! Gordi se je sicer bala, Gordi se je včasih malo tresla in nazaj grede smo ji posojali za gorivo, ker je z računov postrgala že vse. Ampak res prav vse!
Hkrati pa je Gordi v tistih treh tednih Maroka končno zaživela svoje sanje. In v sebi posadila seme avanture.
V letih zatem sem izgubil stik z njo, šele letos januarja me je ponovno poklicala:
– Z motorjem bom šla v Srednjo Azijo. Pamirsko cesto hočem prevoziti. A bi mi pomagal s kakšnim nasvetom?
Bil sem skeptičen, priznam. Kar sama? Da, kar sama! Pa si vmes kaj veliko vozila? Bolj malo, saj veš, mama pa služba. Pa si sploh kje že bila, brez pomoči in prepuščena le sebi?
Zadosti me je imela:
– Zvone, jaz to moram narediti! Sem ti že povedala? Mene žge, jaz vem, da je življenje še kaj več kot le služba in tisti mesec od plače do plače … jaz to moram narediti!
Nekajkrat sva se po tistem sicer slišala, povedal sem ji par stvari in povedal tudi, da povsem enostavno zagotovo ne bo.
A povedal tudi, da zmore. In veš, zakaj? Ker si tega res želiš. In že zato zmoreš!
Z Romano sva v tistih dneh odhajala na dolgo pot s kombijem in tako sva se z Gordi ponovno slišala šele pred nekaj tedni. Iz telefona me je kar preplavil njen smeh – tisti njen smeh, vedno tako iskriv in skorajda otroško nedolžen:
– Zvone, naredila sem, ne boš verjel – naredila sem!
– Naredila … kaj? Kaj si naredila?
– Pamirsko cesto, Zvone. Svilno pot in pamirsko cesto sem prevozila! Pred dvema dnevoma sem prišla domov.
Malo mi je postalo nerodno … kao: a sem jaz sploh kdaj za trenutek podvomil o tem?
Sem in priznam! Ker sem v življenju srečal že vse preveč ljudi, ki bi. Samo bi.
Pleme Bi, tako jim rečem.
A to očitno ni Gordi in tudi mene je v trenutku preplavilo: uspelo ji je! Gordi je prevozila pamirsko visoko pot. In se mi je kar samo od sebe začelo smejati; tisti občutek, ko si zares srečen za nekoga drugega:
– Gordi, jutri se dobiva na kosilu, jaz častim. In da mi vse poveš, vse poročaš, jasno?
In tako sem jo srečal vso mladostno, z vetrom v laseh in … ja, ta njen smeh! Kot najstnica, ki se ji je končno zgodil prvi poljub in svoje sreče zdaj niti pred lastno materjo ne more skriti:
– Zvone, a veš, da sem res naredila!!
Sedla sva za mizo čisto v kotu pri Mesecu, naročila pečenko, tenstan krompir, solato in pol litra – dobro, litrček! – vinčka in se pogovarjala. Počasi, ob tistem litrčku.
Gordi je sijala, a se potem počasi le vrnila z oblakov nazaj na zemljo.
– Kmalu jih bom šestdeset, mi je rekla in njen smeh se je umiril v prijetne poteze zrele, zadovoljne ženske. Mama je postajala dementna, vse slabše je bilo in res nisem več mogla skrbeti zanjo. Ne s službo in z vsemi drugimi obveznostmi. Uredila sem vse potrebno za dom. Mene še spozna in ko sem šla včeraj po skoraj treh mesecih prvič k njej, me je bila zelo vesela. Ampak le vesela – prav nič čudno pa ji ni bilo, kje sem bila ves ta čas. V svojem svetu živi in nič me ni spraševala.
– Zvone, a ti razumeš, da jaz res nisem mogla več čakati?
In potem mi je govorila o potovanju. Kako je tik pred penzijo pustila službo in se prijavila na zavod. Za šest jurčkov je kupila nov motor, starega Suzuki V-strom 650. In vso potrebno opremo, najcenejše, kar je pač lahko dobila. Na poti pa je zapravila nekaj manj kot štiri jurje. Deset jurjev vsega skupaj in motor bo še za dolgo časa in še za mnoge poti. Vsaj upa tako … Zvone, pa tako dobro je bilo! Tako vredno vsakega evrčka, vsakega centa … a vsaj ti to razumeš?
Ker mnogi je seveda ne. Kaj boš zdaj, tik pred penzijo, so ji govorili. A nisi dovolj stara, da bi že lahko prišla k pameti?
Zakaj že? Ker je … dovolj stara!? In stari ljudje imajo pravico le še čakati na smrt??
Jasno, saj so bile težave, se skorajda pohvali. Vročina, mraz, strahovi. Do pet tisoč metrov visoki prelazi, motor, ki sredi puščave ni vžgal, vizumi, na katere je čakala mesec dni in negotovost, ki je vedno znova del poti: kje, kam, kako … in bo sploh šlo?
Potem pa se znova zasmeje:
– Ampak veš, da se je vedno nekako uredilo!? Ljudje so kar prihajali in mi pomagali. Motoristov skorajda ni bilo, mogoče pet sem jih srečala na celi poti. Bili so pa mladi popotniki, počutila sem se, kot da jih imam ponovno dvajset, trideset. Ker smo bili kot eno, ista sorta, isto pleme. In niti ene zaresne nesreče nisem imela … Zvone, noro – res, tako dobro je bilo!
– In samota, dolgi večeri, domotožje? Ti ni bilo nikoli težko? sem vprašal.
Vzela si je čas in razmišljala:
– Pa veš da … ne, niti ne! Ker sem vedela, da jaz to moram narediti. Od tistega Maroka naprej mi je bilo vse jasno – jaz to moram narediti! Razumeš … moram, klicaj! Nisem dopuščala druge možnosti, to je strup in je strast, nekaj, kar pač moraš. In potem sta le dve poti – narediš ali propadeš! Mogoče še tretja: da propadaš počasi.
In sva se ponovno smejala. Se pogovarjala, kako je šlo prek vseh tistih skal, ki jih oba poznava in kako je včasih tudi pomislila, da ne bo šlo več, ampak se je potem vedno našla pot.
– In ves čas sem bila mirna, vse se je dogajalo počasi, končno sem bila na svoji poti in nikamor več se mi ni mudilo. Počasi in z mirom v duši … šlo je, vedno znova. In težave so se kar razrešile. Ne same od sebe, ampak kar rešile so se. Vedno znova.
Kosilo je šlo h koncu, z njim sladica in celo litrčka je bilo komajda še kaj.
In naprej? sem vprašal Gordano. Ker je bilo obema jasno, da njenih poti še ni konec. Kje pa!
Naprej? Saj niti sama ne ve. Iran? Da, v Iran bi zelo rada šla. Pa med šamane v Sibirijo. Prek Mongolije. V Južno Ameriko; vse to z motorjem, jasno! Ampak čas po prinesel in ona mu bo pomagala. In bilo bi fino, če bi dobila primerno družbo, ona in še en motor. Lahko je dekle, lahko upokojenka, lahko je moški, s katerim se ji bo zgodilo … da, lahko je moški in to bi bilo še najboljše. Le sanje in strast si morata deliti, poti in vse drugo bo prišlo samo od sebe.
Potem pa mi razlaga in to moram zapisati – razlaga mi, da je bilo to potovanje z namenom. Ne, ker bi hotela rešiti svet in ve, da celo lačnih otrok nekje pod Pamirjem ne more nahraniti. Bi pa želela pustiti sled doma, v naših krajih. In se zahvaliti, tudi hosta ji je takrat pomagala sestaviti življenje. Društvo Hosta – https://solahosta.com/hektar-obilja/. V njegovem okrilju je nastal Gordanin dobrodelni projekt: Hektar Obilja.
– Rada bi zbrala denar za vsaj en hektar gozda, mi pove. V katerem bi postavili … kako naj ti razložim … no, kjer bi se otroci lahko ponovno srečevali z naravo. Se vračali v svoje korenine. Vzljubili veje in liste in vsako ptico posebej, začutili, da sreča ni le najnovejši telefon in copati za sto evrov. Je veliko več. In je zastonj. Vidiš, to bi res rada dosegla. Spotoma pa mulci lahko tudi debla objemajo, če je pač trenutno taka moda. Srečno, Gordi, z novimi potmi in z novo hosto. Ker ti oboje res iz srca privoščim.
