Obiskala, napisala in fotografirala Ines Pezić
Po navdihu iz Marquezovega muzeja v Cervari in »cestne trase« odseka L-511 na poti iz Pamplone do Barcelone, seveda ni šlo mimo dirkališča Catalunya v Montmelu.
Na žalost so ravno tisti dan začeli z vztrajnostno avtomobilsko dirko 24 ur Barcelone, kar je pomenilo, da naju varnostnik kljub moledovanju ni spustil za zapornico niti za en hiter pogled na tribune dirkališča, ki gosti tudi dirke MotoGP. Ker sva se do dirkališča pripeljali v času sieste, vstop ni bil možen četudi bi kupili karto. Bojda so ta čas tudi prosti dnevi na dirkališču redka zadeva. Potrti sva tako zavili v bližnjo gurmansko restavracijo El Jardi, kjer so me potolažili z najboljšim jagenjčkom, kar sem ga kadarkoli jedla, potresen je bil s pistacijami in prelit z omako iz citrusov.
Ko sem prijateljico oddala v pristanišču (pre)vroče Barcelone, sem se odločila, da se namesto ob natrpani plaži prebijam proti jugozahodu po čudoviti, hriboviti pokrajini, ki je bila povsem osamljena. Simpatična vasica nekje vmes je imela poleg vaškega vodnjaka še »spa«. Odličen kotiček za počitek, kosilo iz torbe in obnovitev vodnih zalog. Seveda ni šlo brez radovednih domačinov, ki so bili prepričani, da sem se najmanj zgubila in torej potrebujem pomoč, morda prenočišče ali navodila. Le kdo pri zdravi pameti bi namreč v te konce zavil namenoma, so se čudili.
Pogonska veriga je začela vedno bolj grdo šklepetati in ker s svojim orodjem nisem mogla odtegniti zadnje matice, sem skrenila še malo na sever in se v nedeljo dopoldan ustavila na dirkališču Motoland Aragon. Tu sem se nadejala, da bo kdo imel vsaj kako »gedoro in račno«, če že ne ključa 32. Ob prihodu do boksov, ki so bili videti zelo živahni in so bili polni motociklov, sem si prav oddahnila.
Prestregel me varnostnik in minuto za njim še vodja komerciale, Javier, ki sem se mu očitno zasmilila in me je vzel pod svoje okrilje.
Ta vikend je na dirkališču potekala ena od dirk za špansko prvenstvo in hitro mi je med ekipami našel mehanika, ki je mojemu Brumčotu ne samo odtegnil zadnjo matico, ampak je tudi nastavil primerno ohlapnost, mi namazal verigo in me popeljal krog po boksih. Sredi mojega pohajkovanja me je ujel prijazni Javier in mi je razkazal dirkališče tudi tam, kamor tudi dirkači ne smejo: ogledala sem si nadzorno sobo direkcije dirke, kjer s pomočjo nešteto zaslonov in kamer nadzorujejo dogajanje na stezi. Opremljeno s povabilom, da naj se vrnem čez tri tedne, ko bo tam dirka za MotoGP, založeno s plakati in z nalepkami me je poslal k sodelavcu na »manjše« dirkališče: ja, ta njihova »gokard steza« je široka 12 metrov, dolga je več kot 2 kilometra in zanjo plačaš 60 evrov za en dan. Za primerjavo naj navedem, da te »ta velika« olajša za približno 180 evrov.
Najboljše je, da sem hodijo trenirat tudi zvezde tipa Alex Rins.
Tudi tu sem dobila posebno vodenje, le kroga mi niso pustili odpeljati, ker nisem imela usnjenega kombinezona.
Pozimi zna biti tukaj zelo hladno, zato dirkališče obratuje od pomladi do jeseni, v kompleksu pa so še steze oziroma proge za enduro, MX in supermoto.
Izvedela sem, da naj bi vsako poletje sem prišlo nekaj Nemcev na letni dopust z dvema motocikloma, ki tako ves teden krožijo med vsemi petimi stezami. Hmmm, ideja ni slaba, moram priznati.
Preden me je Javier spustil, sem morala obljubiti, da pridem enkrat s primerno opremo, da ne bom samo firbcala na ograji. Tri ure po prihodu sem tako le naložila prtljago nazaj in se odpeljala proti vročim izvirom v kraju Montanejos, kamor seveda vodijo take luštne, zavite cestice, po katerih se je bilo užitek zgubljati.
V Valencii se je zame začel priobalni del potovanja. Prvi postanek je bil seveda na dirkališču Ricardo Tomo, ki je, tako kot večina španskih dirkališč v tem času, večinoma zaprto, odprti dnevi so redkost, še najpogosteje dirkališče oddajo v najem tovarnam in ekipam za teste. Seveda me z motociklom niso spustili v paddock. Pokazali pa so mi skrito potko, ki gre preko boksov na glavno tribuno, s katere lahko vidiš praktično celotno stezo. Ob zahajajočem soncu sem si kar lahko predstavljala, kako je tu v gneči navijati na finalni dirki sezone. Kako lepo bi bilo šele, če bi se lahko človek zapeljal po progi.
Čez dan je bilo peklensko vroče in razumem, da ni interesa za savno v usnjenem kombinezonu. Srednjeevropski organizatorji vas na dogodke vabijo od novembra do aprila, ko so temperature najbolj ugodne, cene za vožnjo po progi se gibljejo okrog 200 evrov na dan in navzgor.
Naslednja priljubljena zimska destinacija je bilo dirkališče Cartagena. Glede na objavljen koledar tudi to dirkališče sameva od maja do septembra zaradi visokih temperatur. Ob mojem večernem prihodu je na parkirišču avtošola vadila vožnjo po poligonu, mene pa ni nihče nič vprašal, zato sem samo pokimala in smuknila v paddock. Boksi so bili zaklenjeni, sem se pa lahko v miru sprehodila po vseh tribunah in razmišljala o tem, da če bi že našla vhod na progo, kako hitro bi me spodili z nje. Nikjer ni bilo videti nikogar, ampak tudi odprtega vhoda nisem našla. Pa sem se raje odločila izkoristiti bližino morja in si poiskala udoben kotiček nekaj kilometrov naprej, kjer sem dočakala sončni zahod in sem utonila v sen.
Še en dan, še eno dirkališče. Ali dve.
Manjše dirkališče Guadix v bližini Granadi in dirkališče v Almeriji sta bili že od daleč videti zaprti in res si kaj več od kukanja skozi rešetke nisem mogla privoščiti. Očitno sem se nekomu zgoraj zasmilila, saj v naslednjih treh dneh dirkališč nisem niti najmanj pogrešala. Med Almerijo in Malago, med morjem in gorsko verigo s Sierro Nevado vmes, je namreč kar mrgolelo dobro asfaltiranih, ovinkastih cestic, na katerih sem bila večinoma sama in za katere je bil moj naloženi športnik že skoraj malo pre-neroden, beri naporen. Znanca iz Nemčije tu preživita večino zime s svojima motorjema za supermoto, postalo mi je jasno, zakaj sportaka pustita doma. In zakaj se vračata. Na eni strani so gore, na drugi je morje, vmes so pokrajina kot z divjega vesterna in fantastične ceste. Kdo jima ne bi zavidal, sama sem kar vriskala pod čelado. Na enem od lepših vzponov, na 1.800 metrov visoki prelaz Alto de Velefique, so bile na novo asfaltirane serpentine obdane s slamnatimi balami! Domačine sem sicer pozabila vprašati, ali sem morda zamudila kakšno cestno hitrostno dirko starodobnikov ali pa pred izleti v sivozelen granit na ta način ščitijo številne kolesarje.
Iz najbolj južne točke naše celine me je pot odnesla do dirkališča v Jerezu. Seveda sem tak srečko-srečkovič, da sem ujela ravno privatni test Yamahe R1 in sem spet obstala pred vratarnico, čeprav je proga drugače večino dni odprta. Varnostnikoma sem se vsaj toliko zasmilila, da sta me povabila na začetek paddocka, za fotografijo pred kipom Angela Nieta, ki mu je dirkališče v Jerezu posvečeno.
(Po spletu okoliščin se mi je nedolgo tega uresničila želja – ne samo, da sem si po mili volji ogledala tribune, na dirkališču nas je čakala še polna garaža Ducatijevih modelov Panigale V2, ki smo jih ves dan ožemali na stezi.)
Dirkališče Jerez je zanimivo, na prvi pogled deluje kar prelahko. Kljub temu, da je zelo tekoče, se je izkazalo, da je na njem izziv biti hiter, sploh v začetnem delu, ko je treba biti natančen pri linijah, ko čez hrib ne vidiš, kam steza zavije, ti pa tiščiš do konca odprt plin v četrti prestavi. Huh. Konec novembra je bilo tu idealnih 15 stopinj, in za 170 evrov na dan je zabava zagotovljena.
Na polovici poti med Seviljo in mejo s Portugalsko se skriva manjše dirkališče Monteblanco, ki pa je za javnost bolj ali manj zaprto, večinoma se uporablja za promocijske dogodke in testiranja; tja nas je spomladi 2018 povabil Dunlop na test pnevmatik Sportsmart TT.
Na krajši stezi smo jih preizkušali na Kawasakijevih Ninjah 400, na daljši verziji pa na naked in superšportnih motociklih. Za testiranja in »dajanja si duška« je steza ravno pravšnja, tisti, ki pa so vajeni resnih dirkališč, se je bodo hitro naveličali.
Na tokratnem romanju po dirkališčih pa sem seveda ostala pred zaprtimi vrati in sem se zato odločila, da je čas, da zamenjam državo.
Po portugalskih dirkališčih
Moja naslednja tarča je bil Autodrom Algarve, Portimão. Tja sem prispela le dan po tem, ko ga je zapustila karavana WSBK. Na parkirišču je bilo še nekaj tovornjakov ekip, ki so ta dan testirale. Poklepetala sem s prijaznim varnostnikom, ki me, tako kot sem bila že vajena, ni spustil do boksov. Ga je pa čudilo, da sem se s takim motociklom pripeljala tako daleč. Ko sva se v napol ročni govorici sporazumevala in me je zanimalo, kako človek pride tu do dneva na dirkališču, mi je napisal le spletni naslov angleškega organizatorja. V Veliki Britaniji je namreč to dirkališče priljubljeno zaradi direktnih letov iz Anglije, motocikli pa potujejo sem s tovornjakom. Za tri dni so hoteli 560 evrov, kar niti ni pretirano. Večino časa pa je vseeno dirkališče zasedeno s strani tovarn za razna testiranja. Ker sem bila tam spet v času sieste, zunaj pa je bilo presenetljivo vroče, nisem čakala, da bi se odprla trgovina s spominki, ampak sem pomahala skupini endurašev, ki se je pripeljala mimo, in jo mahnila na čudovite peščene plaže na jugozahodni obali, kjer sem jim med vso mivko in pravimi sipinami vendarle zavidala. Zagotovo so uživali v pesku.
Greh bi bil, če se na poti iz čudovite Lizbone, proti najbolj zahodni točki celinske Evrope, rtu Rocca, ne bi ustavila še na Autodromu Estoril. Sprva mi ni bilo jasno, zakaj je ob devetih zjutraj pred dirkališčem cel kup ljudi s kolesi in v športni opremi, nikjer pa ni bilo nobenega kombija ali prikolice … Ko sem se skozi poslikan tunel spustila v paddock, kjer so se ogrevali košarkarji, sem ugotovila, da je danes na nekdanjem dirkališču Forumule 1 športni dan. Ulična košarka na parkirišču, v boksih stojnice s športnimi produkti in z bio hrano, na ciljni ravnini pa namesto hrumečih avtomobilov ali motociklov v vrsto postavljeni kolesarji, ki so čakali na start. Ker je dirkališče v povsem urbanem okolju, ideja sploh ni slaba. Sicer sem zahajajo pred vsem ljubitelji avtomobilizma, se pa sem in tja najde tudi kak dogodek za motoriste.
Porto
Ne, mesto Porto nima svojega dirkališča. Sem pa prek spleta navezala stike z motorističnim klubom iz Porta, ki mi je pomagal najti nadomestno prednjo pnevmatiko. Na druženje v njihov simpatično urejen klub me je prišel iskat podpredsednik s svojim GS1150, za katerega je ponosno povedal, da ima na števcu preko 200.000 km, od tega vsaj polovico pridelanih s terensko vožnjo.
Pomahal mi je, naj mu sledim, da bova pri klubu kot bi mignil in da greva po bližnjici. Bila sem hvaležna, da je vsa prtljaga ostala v kampu, saj me je peljal po pošteno razsutem terenu (bila sem pa s športnim motorjem) in potem je tako švigal med prometom, da sem se morala hudičevo potruditi, da ga do klubske rezidence nisem izgubila izpred oči.
Seveda sem se zmotila, ko sem mislila, da je bil to najbolj adrenalinski del večera. Ko so mi razkazali vse aktivnosti v društvu, me je čakalo še posebno vodenje po mestu. V zgodnjih jutranjih urah sem tako vijugala za Sergiom; malo med prometom, malo po poteh za tramvaj, malo prek pločnikov in skritih potk. In prav res, odpeljal me je na vse najbolj znane razgledne točke, kjer ob dveh ponoči seveda ni bilo žive duše in sem lahko v miru uživala v starem mestu. Ko sva se preko gradbišča pod zapornicami spuščala iz mesta, kjer nastane največ fotografij mostu Luisa I., se mi je končno posvetilo, da sva najverjetneje prekršila vsa možna prostorska pravila, ker naj se motocikel ne bi peljal, Sergio pa je samo zamahnil z roko in rekel: »Pridi, greva pogledat, če ti tudi v temi uspe pripeljati po off-road bližnjici do šotora«.
Iz Porta proti Španiji vodi čudovita dolina reke Duoro, ki je bila polna vinskih trt, ki so se kar šibile pod težo črnih grozdov. Nisem se mogla upreti nekaj sočnim jagodam, vendar priznam, da so mi bile v obliki vina Porto bolj všeč.
Odločila sem se, da se zaradi vročine v Madridu ustavim le na hitro in da preskočim tako dirkališče Jarama v bližini kot tudi dirkališče Albacete.
Med pomarančnimi nasadi, ki so bili še povsem zeleni, pa sem na obali južno od Barcelone našla dirkališče Calafat. Manjša steza je izgledala prav simpatično in na njej so pravkar testirali neko formulo nižjega razreda, tako da sem imela kaj za videti, le fotografirati mi niso pustili. Dirkališče obratuje vse leto in je polno zasedeno. Prosti dnevi stanejo voznika 65 evrov, za dvajsetaka vas olajša še obvezno zavarovanje. Hkrati je na progi sicer lahko le 20 voznikov.
Ko dirkališče zakupi organizator za namene dirk ali pač rekreativnih voženj, vas bo udeležba na takšnem dogodku stala okrog 140 evrov na dan.
Proti moji zadnji postaji, Barceloni, so me na koncu pregnali temni oblaki.
Po celodnevnem ogledovanju Barcelone pred odhodom na trajekt nisem mogla izpustiti še zadnjega dirkališča. Montjuïc je bilo 3,8 km dolgo ulično dirkališče, kjer se je vozila tako formula kot tudi motocikli, med leti 1955 in 1986 pa je tukaj potekala motoristična edurance dirka, 24 ur Montjuïca. Zemljevid dirkališča sem prerisala na ulice in se torej odpravila odpeljat en krog.
Montjuïc je približno polovico časa kar grozljivo hiter, ko pomisliš, da so švigali po ulicah, zavarovanimi z ograjami in z balami sena, brrr … Danes je dogajanje preseljeno na bližnje dirkališče Catalunya.
Tisti dan sem žalostno ugotovila, da se je muzej motociklov prav v tem letu iz Barcelone preselil 140 km severneje v večje prostore, tako da sem si čas do odhoda na trajekt namesto s sprehodom med starodobniki krajšala z ogledom trdnjave in se tolažila s pojedino tapasov.
Ker so ravno tisti dan v Barceloni praznovali uradni praznik mesta s festivalom La Mercè, me je zvečer iz pristanišča pospremil bučen ognjemet. Ko so luči s celine postale le še majhne pikice, sem še zadnjič pomahala Španiji in si obljubila, da naslednjič sem pridem v drugem letnem času. In sicer na dirkališče. Niti v sanjah pa si nisem mislila, da bom obljubo izpolnila že 2 meseca pozneje.
