Ines Pezić, za motoSI št. 90
Tokrat sem na meni ljubi otok priplula v severozahodno pristanišče, Porto Torres. Ob sedmih me je iz spalke na hodniku ladje pregnal jutranji čistilec, pa sem se še malo krmežljavih oči preselila na bazenski del palube in tam na sončku oddremala še nekaj uric, preden so nas naterali pod palubo odvezat motocikle in se pripraviti na izkrcanje.
Če ste na otoku stacionarni, je najbolj ugodna izhodiščna točka za potepe po najlepših otoških cestah mesto Arbatax (na vzhodnem delu otoka) in okolica. Ceste na Sardiniji so namreč bolj motoristom ljube prav na vzhodu. Obala? Obala pa je lepša na zahodu. Na severu z majhnimi, divjimi skalnatimi zalivi, na jugu z dolgimi peščenimi plažami, ki so jih v septembru (na srečo) večinoma turisti že zapustili; z lagunami in močvirji, polnimi ptic – na žalost se je izkazalo, da so dostopi z obteženim motorjem neprimerni in se mi je ponovno kolcalo po KTM-ju.
Iz Porta Torres me je pot vodila do Aleghra in od tam ob čudoviti, vendar že malo zdelani obalni cesti do Bose. Skoraj spominja na Jadranko, le višje na pobočju se voziš.
Od tam naprej sem se izgubljala po lokalnih priobalnih cesticah, ki so videle že boljše čase, potem pa sem le vdela odsek ravno prav zavite ceste od Ingurotsa do Fluminimaggiore. Ohoho, kakšna najdba! In nikjer žive duše! Ker se je izkrcanje začelo pozno in sem bila pretežka za v pesek, sem se odločila preskočiti skrajni jug in sem jo po bližnjici užgala naravnost proti Cagliariju. Od tam po cesti SS 125 pelje fantastičen, rdeč kanjon s široko, čudovito cesto, speljano tik nad vodo in skalami. Ker nisem strašni ljubitelj lepih plaž, je poleg zelene osrednje Sardinije to moja najljubša točka.
Preostanek poti do Arbataxa se je potem malo vlekel, edina popestritev kulise so bili kaktusi z živo oranžnimi »bunkicami«.
Nekaj kilometrov južno od Arbataxa sem našla simpatičen kamp praktično na peščeni obali, kjer so mi družbo delali večinoma nemški avtodomi, nekateri izmed njih so s seboj na prikolici pripeljali tudi motocikle. Urejeni toaletni prostori (pa vendar ne pozabite s seboj prinesti lastne rolice papirja!), vroče vode na pretek, parcela tik ob vratih na plažo, 30 metrov do morja in bagatelne cene. Višek sezone se zaključi 6. septembra, nato pa tam lahko šotoriš že za nekaj evrov na noč.
Pred kosilom me je za ogrevanje čakalo prečkanje prelaza Genno Silana, oziroma skoraj 60 km nenehnih ovinkov z razgledom na morje, preden sem se skozi tunelček spustila v simpatičen zalivček Cala Gonone na južino in nato v »nori« Nuori, kjer se stika kar nekaj meni ljubih cest, tako s severa kot z juga.
Arhitekturna zgodovinska značilnost Sardinije so tako imenovani nuragi, stožčasti obrambni stolpi. Tako značilni so za to deželo, da jih prekaša le še število Fiatov 4 x 4 Panda in pa število vulkanizerjev. Hribovite in zavite ceste so nalašč za tak avto, grob asfalt, ki pošteno grize pnevmatike, pa daje delo gumarjem.


